We crave what we can't have.

We either sink or we swim, because we won't get another chance.

Sobo je obdajal prijeten vonj po pomarančah in cimetu, nekje v ozadju se je slišala tiha otožna melodija in edino svetlobo so sobi dajale sveče, ki so gorele na okenski polici. Ležala sem v postelji zavita v toplo odejo in zrla v papirnate ptice in zveze, ki so krasile moj strop.

Odplavala sem. Odšla sem v nek drug prostor, ker je poleg mene na moji majhni postelji ležal on. On do koga sem gojila toliko različnih čustev in občutkov, da sem včasih pozabila na vse od njih. Pa vendar so nekako vedno ostajali z mano, me neprestani opominjali na nekaj kar nikoli nebom imela. Nanj me je vezalo toliko spominov in ne uresničenih sanj, pa vendar se mi je včasih zdelo, da jih nikoli nebom imela dovolj. Mislila sem, da sem ga prenehala imeti rada, a sem spoznala da sem enostavno pozabila. Čas in oddaljenost naredita to.

Another year, lots of new dreams.

Novo leto se približuje z vrtoglavo hitrostjo, vendar jaz niti približno še nisem pripravljena zapustiti staro. Neprestano me preganja občutek, da imam še vedno preveč neporavnanih računov, preveč sanj, ki se niso uresničile zaradi moje lastne trme.

Ponovno sem se odložila, da nebom delala novoletnih zaobljub kajti le teh nikoli ne uresničim, tudi če si zastavim še tako preprosto stvar jo prekršim v prvem tednu novega leta, zato ne vidim razloga za trud. Vendar sem ob neki sliki prišla na idejo, da vedno ko se zgodi nekaj kar zaznamuje tvoje življenje, vsak dogodek, ki se ti vtisne v spomin zapišeš na list papirja in ta papir spraviš v škatlo. In ko se leto konča vzameš to škatlo prebereš vsak spomin in nato kok papirja vržeš v ogenj.

I don't care if you only love the idea of me, i'll be the best damn idea you've ever had.

Zima jo je vedno spominjala, na njen volnen pulover na tleh njegove spalnice, ko je ležala v njegovem objemu in opazovala, drobne snežinke, ki so padale proti tlom in zakrivale sledi njenih stopinj pred njegovo teraso. Ne spominja se, da bi kdaj prej imela zimo rada na način na katerega ji ima sedaj, ko v žepu svojega plašča tišči roke, na katerih koža je zaradi vetra razpokana do krvi. In ne spominja se, da bi kdaj dovolila, da ji telo otrpne, ko mrzel veter čez topel plašč prodre do njene tople kože. Edina stvar, ki je še vedno ostala je, da sovraži kako ljudje krivijo zimo in slabo vreme za praznino v njihovih srcih.

In čeprav je minilo že veliko zim od tiste, ko je vsako noč prebila v njegovi spalnici, nikoli ni našla besed z katerimi, bi lahko ubesedila vsa narejena dejanja. Besed, ki bi opisale krivico in izgubljeno ljubezen. In včasih se ji je celo zdelo da je nerazumno ubesediti čustva, za katera nikoli ni bila resnično prepričana, da so obstajala. Želela si je da nebi bil tako zelo resničen kot je bil, želela je, da bi si ga samo izmislila v glavi, vendar so rože na njenem dovozu, ki jih je posadil poletje pred tisti zimo, opominjale na to, da bil še preveč resničen.

In tako čas, preganja dekle, ki je preživelo še eno zimo v učenju kako ljubiti nekoga in na fanta, ki je mislil, da si ne zasluži nobene topline, ki je ona ni mogla ponuditi.

Those who are heartless once care too much.

Včasih se mi zdi, da imam to slabo navado, da pobiram ljudi, ki so na tleh. Poiščem košček njihovega zlomljenega srca in ga ponovno sestavim v celoto. Zdi se kot, da padam na njihovo ranljivost. Vendar, na koncu oni vedno na nek način ozdravijo in odidejo, z koščkom mene. In včasih se sprašujem, kdo bo popravil mene.

http://www.youtube.com/watch?v=SA5pPiv1Y_Y

We can be heroes, just for one day.

http://www.youtube.com/watch?v=1g2VdB4YpzQ

You see things. You understand. And you keep quiet about it.

Končno sem dočakala film, ki je od tega trenutka naprej moj najljubši. Vedno sem imela rada drame, zgodbe, ki so imele smisel z resničnim življenjem in z svetom v katerem živimo. In vedno sem se iskala v njih. V zgodbah, v igralcih oziroma njihovih vlogah. Ob gledanju sem spoznala, da nikoli nisem hotela biti ena od njih, želela sem biti nekdo svoj, nekdo drugačen v vseh možnih pogledih te besede. In on koncu filma sem se zavedala, da sem. Nekdo, ki ima svoje mišljenje, svoj svet v katerem se počutim udobno čeprav vsi drugi na njega gledajo z viška.

Regrets collect like old friends. Here to relliwe your darkest moments.

We were lost, happy to disire nothing again.

"Porivaš ga od sebe kajne? Na vse načine se trudiš in si prizadevaš, da bi ga držala na razdalji iz katere te nebi mogel raniti." In imel je prav želela si je, da bi se mu lahko uprla. Da bi rekla konce tej igri, ki jo igrata že predolgo. Počutila se je utrujeno, vsak dan znova je bila bolj utrujena neprestanega igranja, glavne vloge v njuni zgodbi. Vedno je mislila, da je on najbolj čudovito bitje kar jih je kdaj spoznala. Način, na katerega se ji je nasmehnil, kot da bi poznal vse njene umazane skrivnosti in način, na katerega jo je prijel za roko, vedno ko je le lahko. Zdelo se je, da popolnoma normalo, da se dva resnično dobra prijatelja sprehajata po mestu z sklenjenima rokama. Zaljubila se je v jutro, ko se je prvič zbudila ob njem. Nekje na sredini, med njunimi polnočnimi pogovori, ki so bili izdihani z cigaretnim dimom in premori za jutranjo kavo čeprav je bila ura le nekaj čez polnoč. In med branjem ljubezenski sporočil, ki jih je pisal na njeno telo, je spoznala, da je zaljubljena v njegovo prisotnost, in v občutek njegove prisotnosti, ne pa njega samega.

I'm probably too weird for you.

Somewhere between all of our laughs, deep talks and little fights, i fell in love with you.

Želela si ga je, na način na katerega si že dolgo časa ni želela nikogar. In imela ga je tako blizu, da se ga je lahko dotaknila. Pa vendar sta bila najina svetova tako zelo daleč stran in tako zelo različna. On je bil najboljši v pošiljanju mešanih signalih, nikoli nisi vedel ali resnično misli tiso kar reče ali je vse skupaj samo še ena od njegovih šal. In ona je bila najboljša pri analiziranju svojih misli in pri drugih priložnostih. Ne glede na to kdo in kolikokrat so jo prizadeli je ona vedno našla najmanjše upanje za drugo priložnost.

In nič na svetu si ni želela bolj kot ležati poleg njega. Njuni telesi prepleteni pod goro odej, njene ustnice, ki poljubljajo vsako ped njegovega telesa, razen njegovih ustnic in njegove roke, ki božajo njeno. On, ki bi bil edini, ki bi jo videl v stanju sreče in zaljubljenosti. In ko bi prišla pomlad, bi ostali spomini na oznake, ki so jih pustile ustnice na zemljevidih njunih teles.

Ni se zavedala kako zelo je potrebovala pobeg od resničnega sveta, od neprestanega kaosa, ki jo je obdajal. Z hitrimi koraki je zakorakal po poti proti gozdu. In ko jo je objel somrak in so ji drevesa dajala zaščito pred svetom je odmislila svet, ki jo je obdajal in uživala v popolni tišini gozda. Nikogar, ki bi jo neprestano spominjal na napake, ki jih dela, nikogar, ki bi ji solil pamet. Le tišina gozda, šumenje listja pod njenimi nogami in nekje v daljavi ptičje petje, ter oddaljeno zvonjenje cerkvenih zvonov. Celo njen več dnevni glavobol je izginil. Ponovno se je počutila svobodno in srečno.

Life is for deep kisses and strange adventures.

I've spent most of my time, catching my breath, letting it go.

Tako zelo se je trudila, da bi našla nekoga, ki bi jo osrečil. Da je ob tem pozabila kako biti srečna brez ljubezni. Pozabila je tiste drobne stvari, ki so bile resnično potrebne za njeno lastno srečo. Včasih jo je že samo vonj po prihajajoči zimi ali poletju osrečil. Sprehodi med obarvanimi drevesnimi krošnjami z šumečim listjem pod nogami. Nebo, ki se je počasi a vztrajno pripravljalja na prihajajočo nevihto. In čeprav čeprav se je na vse kremplje oklepala teh malih stvari, so z časom vseeno zbledele in izginile. Postale so del vsega tistega kar je nekoč bila, ostale so del osebe kateri se nikoli ni bilo potrebo pretvarjati, da je srečna.

Poskušala je razumeti, ta nov odnos med njima. Ni bilo tako preprosto kot ali ga ima rada ali ga nima. In sovražila je dejstvo, da je vedela, da če ga obdrži v svojem življenju jo bo to mogoče ubila, ampak dovoliti mu oditi jo vsekakor bo.

Stala sta tam v njeni kuhinji, v nežni in otožni tišini. Tesno objeta kot, da so bile njune roke edina stvar, ki ju je držala pokonci. Za njo je bila samo njegova prisotnost v prostoru dovolj, da se je počutila kot da skuša dihati pod vod. On je bil edina oseba ob kateri si je dovolila čutiti, dovolila si je vtisniti v spomin vsak njegov dotik in vsako besedo. Čas, ki ga je preživela z njim je bil drugačen. Zdelo se je da on njega lahko dobi več kot samo ranjeno srce in zavržene upe.

How long has it been since someone touched part of you other than your body?

Vsekakor predolgo. In pogrešam to. Želim si to, a ob enem vem da bi vse lahko imela, če le nebi bilo mojih zidov, mojih predsodkov do ljubezni same.

Fifty shades of fucked up.

Mislim, da jo je bilo strah ljubiti včasih. Ljubezen je v njej prebudila vse neutemeljene strahove. Bila je tiste vrste punca, ki je imela rada stvari, ki so neskončne kot ocean in tiste, ki se jih je lahko dotaknila z blazinicami na svojih prstih. Nekaj, kar si lahko pogledal in v trenutku vedel kaj je, in mislim, da je zato imela težave z ljubeznijo. Kajti ljubezni se ni mogla dotakniti in se prepričati, da se nikoli nebo spremenila.

Po dolgi in neprijetni tišini je končno spregovorila "Ne verjamem v ljubezen. Nisem prepričana če obstaja. Mogoče za nekatere a zame vsekakor ne." Zresni obraz, a se ji že naslednji hip na usta prikrade tisti igrivi polovični nasmeh in z rahlim posmehom v glasu reče. "Ampak, če ti misliš da me ljubiš, je tudi to v redu." Ko izreče ta stavek, obrne svoj hrbet proti njemu in z dežnikom v roki odkoraka v deževno noč. Na sredini poti proti domu, ko se dež že skoraj umiri in proti zemlji padajo samo še drobne kapljice, zapre dežnik in nastavi svoj obraz kapljicam. Njena glava je pozna in težka, misli se kopičijo in poskuša jih urediti. Občutek ima, da čaka na nekaj kar nikoli nebo prišlo ali mogoče na nekoga za katerega, ve da bi ga morala že davno tega pozabiti. Pa vendar še vedno čaka in si ne dovoli, da bi bila z nekom več kot samo prijateljica. Ne dovoli si čustev, ki bi bila močnejša od čustev do njega. Nekako ji vedno uspe, da se z vsemi drugimi ustavi na prijateljski ravni, ker še vedno upa in čaka nanj.

In čez čas se naučiš, da ne potrebuješ nikogar, da preživiš. Kajti nihče nebo vedno tam, čeprav so obljubili, da bodo. Če ne drugega, nekega dne lahko pogledaš nekoga v oči in rečeš. Preživel sem in naredilo me je to kar danes sem.

Pravijo, da življenje nima pravil, pa jih vendar ima, čeprav samo osnovne tri. Prvega, če ne greš za tistim katerega hočeš ga nikoli ne boš imel. Drugo, če ne vprašaš bo odgovor vedno ne. In zadnjega, če ne stopiš koraka naprej boš za vedno obtičal na enem in istem kraju. Vendar kljub tem najpreprostejšim pravilom so na koncu edine stvari, ki jih obžalujemo, priložnosti ki smo jih zamudili in odložitve za katere smo čakali predolgo, da smo jih naredili.

I feel like i'm far away from this world.

I manage to destroy every, relationship, every friendship with my paranoid, over thinking, sabotaging  brain. I wish things were differen, but it's just who i am.

Moj idealen opis. Vsaj zanje čase se zdi tako, da uničim vsako stvar, ki se je dotaknem. Neprestano imam ta občutek, da vsako stvar, ki jo rečem ali naredim, naredim narobe. Zapletla sem se v igro v kateri so vsi ki me obkrožajo boljši igralci kot jaz sama. Želim si pobegniti, stran od vse drame, od vseh, ki se pretvarjajo da so nekaj kar niso.

Občutek imam, da se utapljam  čeprav me ne obkroža nobena voda. V prsih imam čuden občutek in moje dihanje je oteženo. Včasih, ko sem se tako počutila sem potrebovala samo globok vdih mrzlega zraka, ki je za nekaj kratkih trenutkov napolnil moja pljuča, sedaj ne pomaga niti to. Izgubljam se, v svojih lastnih mislih, izgubljam ljudi okoli sebe, ljudi ki so in še vedno pomenijo več kot vse drugo in ne glede nato kako močno se upiram in si želim, da se nebi utapljala na koncu dneva ostanem sama in izgubljena.

Heart still beating but it's not working.

They're floating lanterns in the sky. Can you believe that?

 Japanese lantern is a symbol of letting go of the past. 

Well here's a news flash, we're not Japanese. 

I know what your going to say, ¨It makes them feel better, Damon.¨ 

So what? For how long, a minute? 

A day?

 What difference does it make.

 Because in the end, when you lose somebody,

 every candle and prayer is not going to make up for the fact that the only thing you have left, 

is a hole in your life where that somebody that you cared about used to be.

Ponovno imam tisto obdobje, ko se neprestano mučim napisati blog, ker imam v glavi nešteto misli, ki jih ne znam izraziti drugače kot z besedam. A ko se usedem za računalnik odprem prazno stran se znajdem v slepi ulici. Napišem stavek, a ne zveni dobro ga pobrišem, začnem znova in ponovim vse skupaj od začetka. Zaprem okence in pustim stvari nakopičene v glavi. Vse preveč imam slabih dni zanje čase. Občutek imam da mi bo razneslo glavo in vse kar si želim je samota moje male sobice. Imam to slabo navado, da ko imam takšne dneve stresam slabo voljo okoli sebe in se hkrati pretvarjam, da sem popolnoma okei čeprav globoko v sebi umiram.

Ob takšnih dneh si nadvse želim pobegniti. Ne daleč le stran, od vsega hrupa in zmešnjave, ki me obdaja.

She want the part of him that he refuse to give.

Edini način, da je ob večerih lahko zaspala je bil, da je mislila nanj na noči preživete ob njem. Še vedno je lahko čutila njegove prste na njeni koži in njene na njegovi. Nedolžni dotiki, ki so povedali več kot tisoč besed. Ni minila noč, da se nebi prikradel v njene sanje.

Včasih si je želela samo sedeti poleg njega. Želela si je gledati smešne in grozljive filme z njim, se smejati. Načrtovati stvari, ki jih nikoli nebi počela, ampak iz nekega čudnega razloga je bilo že samo načrtovanje le teh dovolj za njo. Hotela je z njim govoriti o vsem in ničemer, se znova in znova zaljubiti vanj dokler se nebi naveličala eden drugega, ampak do takrat si je želela njega.

Bila bi samo poglavje nikoli končane knjige njunih življenj, spominjala bi se vseh čudovitih trenutkov vendar se nebi bala novih.

Bila je samotar. Nikoli ni imela ogromen skupine ljudi, ki bi jo obkrožali le tiste najbližje. Ljudje je niso pogrešali in nikoli ni bila prva oseba, ki bi jo kdo iskal v množici ljudi. Znala se je zliti z njo. Ostati neopažena in všeč ji je bilo tako, kajti ona na drugi strani je oboževala opazovati ljudi. Nezavedni gibi in besede, ki so včasih prizadele bolj kot katero koli orožje.

Knjige so bile njene največje zaveznice. Skrila se je za njihove platnice in se z vsak novo knjigo spremenila v drugo osebo. Tako je lahko odplavala na različne kraje, ki so bili bodisi resnični ali ne. V nekaterih se je počutila srečno spet v drugih, je bilo vse kar je čutila praznina, ki so je razjedala tudi v resničnosti.

http://www.youtube.com/watch?v=2tMKO_9SD1Y

And in that moment i swear we were infinite.

I had so much to say, but no one to listen.

Včasih si tako želim povedati nekomu svoje občutke. Vse. Pridejo dnevi ko krvavo potrebujem nekoga, ki bi samo poslušal in sprejemal moje misli in občutke. Pa saj imam ljudi, ki poslušajo vse moje najmanjše bedarije in neumnosti, a si nekako želim nekoga, ki me ne pozna tako kot me oni. Nekoga, ki bi ga naključno srečala na ulici in mu izlila vse svoje misli, on bi sedel in poslušal brez besed in ko bi končala bi ponovno ostal tiho in me samo potegnil v objem. Želim si poravnati svoje misli jih ponovno popredalčkati a enostavno ne morem, ostajajo velika luža zmede v moji glavi. So dnevi, ko se počutim odlično in ljubim življenje in so dnevi, ko je vse kar si želim topla odeja in mehkoba moje postelje.

All at once summer collaspsed into fall.

Toplota poletnih dni je izginila z hladnim jesenskim vetrom kot listje z dreves. Poletje je bilo sedaj resnično samo še spomin in zdelo se je, da so vsi razen nje pozabili nanj. Ona se ga je spominjala vsak večer pred spanjem, sanjala je o njem. Pogrešala je dolge poletne noči preživete ob ognju, pogovore, ki so trajali pozno v noč. Vonj po morju in občutek brez težnosti. Trenutke, ko se je vprašala kateri dan je že res danes. Vonj po sveže pokošeni travi in njega.

The problem, is fariytales don't come true.

I't been weird lately. I feel like I'm not here even though I am.

Včasih je pozno ponoči ležala v svoji postelji, zrla v plastične zvezde, ki so krasile njen strop in jokala. Brez razloga, pa vendar z nešteto le teh. Ker nikoli ni bila dovolj dobra, zaradi stvari katere so o njej govorili popolni tujci. Ker njena družina ne funkcionira na način, na katerega bi družina morala funkcionirati. Ker je le stranska igralka v svojem lastnem življenju. Neprestano ji govorijo naj se neha pritoževati in obremenjevati z vsemi tistimi ne pomembnimi stvarmi. Naj neha delati dramo iz vsake najmanjše stvari. Zato je stvari začela zadrževati v sebi, in ob tem samo sebe spremenila v tempirano bomo, ki stoji in čaka, na svoj čas da jo raznese. Pretvarja se, da je najsrečnejše dekle na svetu, vendar ko ostane sama se zlomi.

Maybe i am just too fucked up for anyone to handle.

Si se kdaj zaljubila v osebo za katero si vedela, da se nebi smela? Se na vse načine upirala svojim čustvom a so na koncu vseeno zmagala. Z vsakim novim dnevom si padala v večjo luknjo iz katere ni bilo izhoda in poskušala skriti svoje občutke na vse možne načine. In na koncu so vsi drugi ljudje, ki so te poznali samo bežno vedeli tvoja čustva, le oseba ki so ji bila namenjena ne.

None of us are perfect, we all come with baggage.

Sončna in topla poletna jutra so postala temačna in meglena. Ulična svetila se poigrava z mojo senco, ko zavita v jakno in šal hodim proti avtobusni postaji. Odvržem cigaretni ogorek in stopim na avtobus, vdihnem topel in zatohel zrak, se še vedno napol v spanju nasmehnem vozniku in se usedem na svoje običajno mesto. Sedim in opazujem kako svet leti mimo mene, po glavi se mi podi nešteto misli in ko končno ujamem eno od njih se zavem, da je resnično čaš, da pustim poletni radosti, da jo odnese skupaj z listi iz dreves, ki se pripravljajo na skrivnost, ki jo lahko prinese le zima. Zvem se, da je ponovno prišel čas branja starih knjig in pitja kave, da lahko prebereš še tistih naslednjih sedem poglavji preden te odnese spanec.
Vendar se mi ta jesen zdi drugačna, mogoče pa je tak le september. Zdi se mi da ta september ni le branje starih knjig in pitje kave v lokalih, kjer zmrzuješ zunaj na mrazu samo zato, da zraven lahko uničuješ svoja pljuča z cigaretnim dimom. Zdi se mi, da je ta september spominjanje same sebe, da me ne sme biti strah se zaljubiti in da bi se mogoče morala začeti bati umiranja.
Ta jesen je predvsem upanje, da bom mogoče našla nekoga, ki me bo po pijani in megleni noči nesel domov. Da bom našla nekoga, ki me bo sprejel z vso mojo prtljago iz preteklosti in bo kljub skrivnostim, ki si jih bosta zaupala najini telesi ostal ob meni in se vame mogoče celo zaljubil. Da me bo zjutraj zbudil vonj po kofeinu, ko bom objeta ležala v njegovem objemu. 

Gone by mornin light.

I feel like we've messed this up to much to even start to fix it.

Sedela je za kuhinjsko mizo, opazovala mati in se trudila, da na noben način nebi pokazala, da jo je ponovno prizadel. Sedela je in se zadrževala, da nebi stekla v svojo sobo zaloputnila z vrati in se zjokala ponovno. Hotela mu je dokazati, da ji ne pride do živega nič več, čeprav ji še vedno je, z vsako izrečeno besedo posebej. Odmislila je misel na grajo in se izgubila pri pogovoru med materjo in očetom. Ujela je tisti del v katerem se je pritoževal dan vsemi možnimi stvarmi. Brez besed in z krožnikom, na katerem je bila hrana, ki se je niti ni dotaknila, odložila krožnik, ogovorila na zastavljeno vprašanje in odkorakala v svoj mali svet.

Včasih si je želela pobegniti, ne daleč in ne za dolgo. Samo zato, da bi videla če bi opazili. Čeprav je vedela, da mati bi, jo je neprestani preganjala misel na očeta. Bi  mu bilo mar?

Live fast, die young and leave a beautiful pourpe.

Tudi ljubiti je dobro: ker ljubezen je težka. Da ima človek človeka rad: to je mogoče najtežje, kar nam je naloženo, najhujše, zadnja vaja in preizkušnja, delo, za katero je sleherno drugo delo le priprava. Zato mladi ljudje, ki so začetniki v vsem, še ne poznajo ljubezni: morajo se učiti. Z vsem bitjem, z vsemi močmi, sklenjeni okoli svojega samotnega plahega, k višku dvignjenega srca se morajo učiti ljubiti. Učna doba pa je zmeraj dolga,  zaokrožen čas in tako je ljubezen za ljubečega za lep čas in daleč v življenje - samota, stopnjevana in poglobljena osamljenost. (Pisma mlademu pesniku)
____________________________________________________________________________________

Happy endings are just stories that haven't finished yet.

Zvok budilke jo je predramil iz čudovitih sanj, ki jih je v trenutku, ko so se njene misli zavedale budnosti, pozabila. Obležala je postelji tesno zavita v odejo in prisluhnila zvokom dežja zunaj. Zaželela si je, da bi lahko ostala v postelji, skuhala bi si čaj se zavila v odejo in vse dan gledala filme, brala in opazovala dežne kaplje, skozi okno. Vendar je bilo vse skupaj nemogoče vstala je in pozabila na misel o lenobnem dnevu. Vendar se ni odpovedala vsemu. Ko je sedela v razredu in je profesorica razlagala rekočo snov je ona odplavala. Izklopila je vse okoliške zvoke in se prepustila mislim. Opazovala je dežne kaplje, ki se združijo z pločnikom in cesto ter se razpršijo. Spomnilo jo je na kako se je ona zaljubila v njega. Brez pogojno in v celoti, padajoča in izgubljena.

Imagine meeting someone who understood even the dusties corners of your mixed-up soul.

Zadnji 2 leti hrepenim, si želim in upam, da bi srečala nekoga, ki bi se tako rekoč zaletel v mene in bi me pustil  brez besed. Nekoga, ki bi pustil svoje odtise na moji koži in me naredil živo, ker že predolgo časa samo obstajam v nekem svojem svetu. Nekoga ki bi pustil svoj pustil pečat na mojih ustnicah. In čeprav ne verjamem v ljubezen na prvi pogled še vedno upam.

Živimo v svetu kjer se sex in romantika neprestano mešata. Fantje so naučeni, da je če punco porinejo od steno ter jo zasujejo z objemi in poljubi romantično. Sex je enostavnejši, zanj potrebuješ samo nekoga, ki je pripravljen sodelovati ali pa še to ne. Romantika je težja za njo potrebuješ osebo ob kateri v trebuhu dobiš frfotajoč občutek. Nekoga, ki pozna vsako tvojo najbolj skrito misel, brez da bi mu jo povedala naglas. Osebo ki te ima rada zaradi tistega kar si in tistega kar je ona ko je z teboj.

I think that this si not true!

You'll be the best memory of my summer, my favourite secret.

I'm standing in the dark, she's dancing on the table. I'm looking through, the glass she's someone elses angel.

Jesen se je počasi bližala, in občutek je imela, da se z njo bliža še ena zima, ki jo bo preživela sama, z čaji in svojo odejo. Čeprav se je poletje zaključilo so ostali spomini, ki se jih je na vse načine hotela znebiti  in nekako ji je to tudi uspelo. Potisnila jih je v tih, oddaljen prašen kot svojih misli in ponovno začela živeti vsak dan posamezno.

Vedno sem imela rada jesen, in na njo sem vedno rada gledala kot na hladno prho po vročem poletju. Noči se začnejo daljšati in postajati hladnejše. Drevesa zamenjajo barvo iz zelene v vse mogoče pisane odtenke rumene, rdeče, oranžne in rjave. Vonj po pečenem kostanju in spomini na poletje, ki pogrejejo moje premraženo telo.

Could you, like, stop fucking with my emotions? thanks

Resnično. Nekaj časa nazaj sem neprestano poslušala, da nisem poštena do njega, da mu dajem lažna upanja, da se igram z njegovimi čustvi, vendar sedaj resnično ne vem več kdo se tukaj z kom igra. Prizna mi da bi zame naredil vse potem, da njegova dejanja kažejo nekaj povsem drugega. In enostavno sem sita igranja te igre. Po resnici tudi sama še vedno ne vem kaj točno čutim do njega. Včasih se mi zdi, da je ponovno vsa ta ideja, da mi je všeč in da igrava igro, pri kateri neprestano tekmujeva za vlogi glavnih igralcev, samo iluzija v moji glavi. Vendar se potem zalotim kako sanjam o njem, pri belem dnevu in soncu na nebu.

Resnično bi si rada kupila, cigaretnico pa nimam najmanjše ideje kje bi lahko našla kakšno?

I feel like nobody wants me around anymore.

I kind of felt like i didn't know how to live anymore. Like i didn't want to.

Dan je bil resnično dober, eden tistih, ki sem jih že nekaj časa pogrešala. In večer se je začel še bol odlično kot se je dan končal. Družba ljudi, ki sem jo po dolgem času videla ponovno je žarela, povsod kamor sem se ozrla sem videla nasmejane obraze. Obujanje spominov, kod je bil v koga in v katerem razredu. Alkohol, ki ga je bilo kot vedno v prevelikih količinah je stopil v mojo glavo. Verjetno me večina ljudi, ki jih je bilo tam še nikoli ni videlo tako zelo pijane, po resnici me verjetno tudi tisti z katerimi se neprestano družimo ni. Večina njih si trenutno verjetno misli vse mogoče stvari o meni, vendar jaz nebi bila jaz če se nebi požvižgala na vse od njih. Vedno sem bolj spadal v tisto skupino ljudi, ki se ne obremenjuje z tem kaj si drugi mislijo o njih, vedno pravim da je to moje življenje in kdo če ne jaz bo vedel kaj narediti z njim. Odplavala sem, za tisti dve uri sem bila srečna. Zdelo se mi je da lahko plavam nad oblaki in dobim vse kar si želim. Pa vendar je začetna omotičnost in sreča minila in zamenjala sta ju žalost in rahel občutek otopelosti. Ko sem se ozrla koli sebe, je bilo vse kar sem opazila parčki, ki so delovali tako zelo srečni in zaljubljeni in še vse mogoče kar pride z ljubeznijo. In jaz, sem ponovno stala sama, omotična in prazna. Včasih se sprašujem če je z menoj resnično nekaj narobe, da me nikoli noben noče. Sem res tako zelo drugačna od vseh ostalih.

There's a universal truth we all have to face. Everything eventually ends.

Poletje se počasi bliža koncu, čez dobrih štirinajst dni bomo ponovno postavljeni na realna tla in potrebno bo pozabiti brezdelne poletne dni. Vendar bodo ostali spomini in ti me že sedaj počasi začenjajo razjedati. Tudi to poletje je kot vsako do sedaj spremenilo toliko stvari, nekatere na boljše druge na slabše.

Nekje globoko v sebi ponovno začenjam čutiti praznino, ki se z vsakim dnem veča in veča. In tokrat je drugače ne morem ji pobegniti, se ji upreti, ne sama in ne z glavo polno čudnih misli. Včasih sem ji lahko pobegnila, se zatekla k pisanju vendar sedaj tudi to ne pomaga več, zato je tole moje slovo, vsaj začasno. Vem da je minilo že nekaj časa od zanje objave pa vendar, sem šele zdaj zbrala moč in napisala stvari, ki me težijo. To je moja zadnja objava, vsaj do takrat ko nebom ponovno začutila potrebe po pisanju, po pobegu v svet, ki mi vedno znova polepša dan.

Ste pisatelj svoje življenjske zgodbe in režiser svojega filma.

Don't you wish you could go back to when everything was simple?

Si, in verjetno nisem edina oseba, ki si želi nekaj podobnega. Zadnji teden se ponovno vsak dan spravim pisati blog a na koncu okno za novo objavo ostane prazno in moja glava polna misli, ki si jih tako močno želim izliti na kakršno koli obliko bele podlage. Mogoče mi bo danes uspelo in okno končno nebo ostalo prazno pač pa bo ponovno polno nesmisla, ki ga imam v svoji glavi. Mogoče mi nebo in bo okno ostalo napol popisano in shranjeno v osnutke čakajoče na nov naval misli.

Kot sem že zgoraj omenila si resnično želim, da bi lahko odplavala nekaj let nazaj, mogoče v 7. razred v katerem je sedaj moja sestra. Vem, da se bo nekaterim to zdelo nesmiselno, saj si ko smo mlajši nadvse želimo odrasti, vendar začenjam verjeti, da si ko postajamo starejši vedno bolj želimo nazaj v otroštvo. V brezskrbne dni, ko smo poleti razmišljali o morju in ko nikoli nismo vedeli kateri dan je dane, ne pa sedaj ko je moja edina skrb ali se mi bo do petka uspelo naučiti vse kar moram znati za določen predmet, ker mi med letom ni uspelo.

In zdi se mi, da vsi želijo biti prijazni z menoj, ponujajo mi pomoč, mi govorijo, da bom že naredila, še vedno sem. A ko me ni imam občutek, da me imajo vsi za najbolj neumno bitje na svetu, ker se nisem mogla naučiti za tisto ubogo 2.

Some wounds we carry with us everywhere and though the cuts are long gone, the pain still lingers.

Večina naših ran se zaceli in za seboj ne pusti ničesar drugega kot brazgotino, pa vendar so le te tiste, ki ostajajo zavedno. Nas neprestano spominjajo na padce in vzpone. So skrivni zemljevidi naše življenjske zgodbe. Spet druge nosimo okoli, še dolgo po tem ko je rana že zaceljena, ampak bolečina ostaja, nas spominja kako lahko se je ujeti v trenutku.

Nikoli nisem bila in nikoli nebom ljubiteljica bolečine, ne glede na to ali je bolečina psihična ali fizična. Pa vendar, bi če bi lahko izbirala izbrala fizično. V trenutku, ko pademo ali se urežemo z nožem, so naše misli da je to nekaj najhujšega kar se nam je zgodilo, vendar po nekaj dneh bolečina izgine, ostaja samo drobna praska, ki nas naredi človeške. Čustvena bolečina je hujša, kajti ona ostaja. Ne glede na to kako dolgo je rana že zaceljena, spomin na njo vedno znova obudi čustva in neprijetne občutke in ponovno imamo občutek, da je rada nova sveža.

But every once in a while, you meet someone who's irisdescent and nothing else can compare.

Nikoli nebo pozabila načina kako so se njegove oči lesketale tistega dne, kot se lesketajo drobne dežne kapljice, ki se ujamejo v drevesne lise, ko jih obsije jutranja zarja. Vonja njegove kože in njegovih oblačil, ki je bil tako čist, da je njena glava z vsakim vdihom postala lažja in da se ji je z vsakim izdihom zdelo, da njena kolena ne bodo zdržala niti sekunde več. In nikoli nebo pozabila načina z katerim jo je pogledal, kot da bi videl naravnost v njene misli. Njegove oči so preiskovale njene kot, da bi v njih iskale še tisti droben košček njene duše, ki ji je še ostal. Zdelo se ji je, da je lahko samo z pogledom razbral, da v resnici ni bila tako zelo zakomplicirana kot se je vsem zdela. In zven njegovega glasu ko ji je rekle da je drugačna, bo za vedno ostal v njenem spominu, jo neprestano opominjal, da je bil to trenutek, ko si je ponovno dovolila čutiti.

The story is only words living inside person's head.

Smejali sta se in smejali, ločeno in skupaj, na glasi in potiho. Določeno jima je bilo, da sta ignorirali vse kar se jima je zdelo potrebno ignorirati, da sta lahko zgradile nov svet iz ničesar če nič v njunem svetu ni bilo možno rešitve. Tisto je bil najboljši dan v njunem življenju, dan med katerim sta živeli svoje življenje, brez da bi mislili na le-tega.

Samo opazovali sva zvezde in se spotikali ob stranske poti. Okušali sta besede in hodil z prekrižanimi prsti na rokah. Želeli sta si hoditi po črkah in jih z dotiki sestavljati v besede brez pomena. Ponoči sta ležali na travi in ena drugi pripovedovali zgodbe o tem, kako nebo spreminja svojo barvo. Sedeli sta in čakali na stvari, da bi se zgodile.

I'll do things you'll never forget.

Blog bo drugačen, kot običajno. Ker sem včeraj praznovala svoj 18. rojstni dan in mi je teta napisala najlepšo voščilnico sem se odločila, da jo prepišem.

Draga Anja!
Dovoli, da ti pri tvojih 18.-ih letih solim pamet in sprejmi nekaj mojih napotkov za življenje:
- v življenju glej z srcem
- najdi ljubezen v vsem in vsakomur
- poišči moč v sebi in črpaj moč za življenje iz te moči
- zajemaj življenje z veliko žlico
- ne zadovolji se z povprečjem
- živi svoje sanje in sledi svojim ciljem
- ne primerjaj se z drugimi
- si enkratna in edinstvena
- zaslužiš si najboljše v življenju
- padci v življenju te utrdijo in naredijo močnejšo
- razmišljaj samo pozitivno
- skrbi za svoje telo in dobro počutje
- druži se z ljudmi, ki te osrečujejo
- bodi mačka, ob kateri moškim zastane dih
- imej rada svojo družino... tudi sestrico Hano... razume?
- alkohol in cigareti so OUT!!!

P.S.
- uspešno opravi vozniški izpit in srečno na cesti
- uživaj mladost in vedi, da modrost pride z izkušnjami in leti
- v življenju delamo napake in se iz njih učimo... no pa vseeno... naj bo v tvojem življenju čimmanj napak.

Zraven pa sem dobila najboljše možno darilo knjigo Moč.

Fill your heart with what's important and be done with all the rest.

Prekotalila se je čez posteljo, polovico svojega obraza zakopala v vzglavnik in se narahlo nasmehnila. Opazovala je njegov še vedno v sanje potopljen obraz in ob prizoru, ki mu je bila priča ji je zastal dih. Skozi odprto okno je v sobo prodiralo jutranjo sonce in metalo drobne žarke najsvetlejše svetlobe na njegov obraz. Rahel nasmeh se mu je prikradel na obraz in oči ki so bile trenutek nazaj še zaprte so sedaj zrle v njo. Mešanica modre in zelene pomešana z jutranjo svetlobo. Prevrnil je svoje telo na bok in jo poljubil na čelo za dobro jutro. V tistem trenutku je spoznala, da je življenje veliko več kot samo neprestan boj za preživetje. Spoznala je da je življenje film v katerem je ona sama glavna igralka, režiserka in snemalec. Lahko je bila karkoli si je želela biti, sama si je sestavljala svojo zgodbo in shranila trenutek, ki jih je želela shraniti.

I'm the hero of tihs story.

And she dropped her fake smile as a tear fall down her cheek.

Rahla omotičnost in begajoče misli. Nasmeh, ki se je izgubil nekje na poti in toplina odeje v katero je bila  zavita. Čeprav je bilo zime konec že davno tega ona še vedno ni imela občutka, da se bo poletje vsak trenutek začelo. Poletno vreme in nevihte so prehitevale mesece, vendar se ni pritoževala, rada je imela takšno vreme. Muhasto kot je bila ona sama, ta trenutek sončno in že naslednjih nekaj minut deževno. Noči, ki so bile skoraj tako tople kot dnevi in opazovanje zvezd z njene okenske police. Leto je bilo okoli in vse kar je od njega ostalo si bili spomini. Gora spominov, ki so bili dobri in slabi. Ko je pogledala nazaj se ji je zdelo, da je bila pred letom dni popolnoma druga oseba. Vendar se je v življenju že naučila, da se z časom vse spreminja. Ljudje pridejo, pustijo rane in spomine, ter nato odidejo. Sanje se iz dneva v dan spreminjajo in čustva zbledijo. Vse kar nam na koncu ostane so spomini.

You know i'm only gonna break your heart right?

Bilo jo je strah, se ponovno nekomu odpreti, mu dati svoje srce. Vendar z njim je bilo drugače, želela si ga je, želela je da bi poznal vsak košček njene duše in imel vsak košček njenega srca. Vendar je nekje globoko v sebi vedela, da mu bo na koncu zlomila srce. Vedela je, da ga nebo spustila dovolj blizu, da bi jo prizadel. Ko ji je rekel, da jo ima rad sta njeno srce in glava po nastavili obrambni sistem, za katerega je mislila, da je izginil, da se ga je znebila že dolgo tega. Vendar ostajalo je upanje, upanje ki je raslo v njen in za katerega je vedela, da bo če se nebo uresničilo bolelo bolj kot zlomljeno srce. Upanje, da je on drugačen, da bo on tisti, ki bo zrušil njen zid njen obrambni sistem.

She was afraid of loving you, the dreamer who watched sunsets.

I lost myself in a daydream.

Sanje so se mešale z resničnostjo in od časa do časa je le z težavo ločila tanko mejo med njima. Vedno je rada sanjala, predvsem podnevi, ko je svoje sanjarjenje lahko nadzorovala. Rada je za tistih nekaj trenutkov odplavala, se prepustila sanjarjenju. Vesela je bila, da so bili meseci depresije in neprestanega boja z samo seboj za njo. Sedaj je bila srečna, mogoče je bilo krivo prihajajoče se poletje ali pa je bil razlog on, mogoče celo mešanica obojega. Ni bilo pomembno, že dolgo tega se je naučila živeti iz danes na jutri, si vsaj najmanjši trenutek zapomniti in spraviti v globino duše, da se je bilo potem lažje spopasti z strahovi. Tako kot je prišla zima in za njo pomlad, bo sedaj prišlo poletje in za njim jesen. In ne glede na letni čas, so strahovi ostajali. Oni so bili njena edina stalnica.

The older we get the better we used to be.

We don't need to rush. If somethings bound to happen, it will happen. In the right time, with the right person and for the best reason.

Čeprav sem si neprestano govorila, da nočem v nič hiteti, da se želim prepustiti trenutkom ne glede na to kako majhni so, je nek skrit, neviden delček mene želel hiteti. Potiho si želim hiteti. Želim si biti nespametna in neumna, vase želim vsrkati vsako najmanjšo podrobnost njegovega življenja, njegovega vsakdana in njega samega. Vedeti želim vsako njegovo najmanjšo misel in čustvo. 

Hotela sem se zagnati v neko, čustvo ki mi je po daljši odsotnosti v mojem življenju ponovno prekrižalo pot. Hotela sem dati dušo in srce, se prepustiti trenutkom, odplavati. 

Sometimes i miss you so much i can hardly stand it. 

Sedela sem na svoji postelji zazrta v steno, na kateri so bile nalepljene fotografije mojega življenja. Življenja, ko sta bile v njem še onidve. Spominjala sem se časov, ko sta bile onidve vse kar sem imela in ljubila. Nebom se ravno pritoževala nad osebami, ki sedaj zapolnjujejo njuno mesto, pa vendar pogrešam njiju. Pogrešam neumnosti, skrivnosti ki smo si jih delile, dneve in noči preživete z njima. Vem, vedno sem vedela, da je vse kar moram narediti če ju želim nazaj samo ponovno vkorakati v njuni življenji. In čeprav sem nekajkrat poskusila ne morem, nisem kot onidve, ne znam pozabiti preteklosti, kot jo zna pozabiti večina ljudi, pri meni ostaja z mano. Boli me srce, ko poslušam svojo mlajšo sestro govoriti o norčijah, ki jih počnejo z njunima sestrama. Želim si in vem, da bi to morale biti mi, a globoko v sebi vem, da smo mi imele svoj čas in da je sedaj čas, da imajo one svojega. Upam, da se njihove poti ne končajo tako kot so se naše, čeprav vem da se z časom in življenjem bodo, tako kot so se naše. 

You are the only thing i'm ever gonna miss.

Car is parked,

bags are packed,

but what kind of a heart doesn't look back. 

At the comfortable glow from the porch, 

the one i will still call yours. 

Še zadnjič je z pogledom preletela verando, ki jo je obdajala ograja zbledele rumene barve. V kotičku očesa je začutila drobno solzo, čakajočo na njen znak, da steče po licu. Na vrhu stopnic, ki so vodile na verando in potem v hiši na za njo, so stale tri postave. Dve od njih majhni, ženski in tretja njegova, ki je bila velika in tako domača, da bi jo prepoznala v vsaki množici. Odvrnila je pogled od verande in preletela okolico, v ozadju hiše kjer so bili izpusti je lahko opazila konje in zraven hiše je pod hrastom stala gugalnica iz njenega otroštva. Zazrla se je v postave na verandi, pokimala v pozdrav ter se usedla v avto. V glavi se je prepričevala naj ne gleda nazaj pač pa naj enostavno odpelje novemu jutru naproti. Ko je na koncu dovoza, ki so ga z obeh strani obdajala drevesa pogledala v vzvratno ogledalo je videla kako se ženski z katerima je preživela vse svoje življenje stiskata v objem, ter ju on njena ljubezen od otroških dni privija na svoje prsi. Avto je pustila na koncu dovoza in stekla nazaj proti verandi, ko je prišla do vrha stopnic je ovila svoje roke okoli njegovega vrati in ga še zadnjič poljubila v slovo. 

We either sink or we swim, because we won't get another chance.

You cannot always wait for the perfect time, sometimes you must dare to jump.

V trenutku, ko ga je zagledala in so se njene oči srečale z njegovimi, je v telesu začutila čuden občutek, kot da bi jo neka navidezna privlačna sila vlekla v njegovo smer. Nepozabna zabava se je bližala koncu, večina ljudi, ki so se je udeležili je že spala v svojih kotičkih. Le še nekaj tistih neutrudnih je sedelo na klopi in razpravljalo o nečem , pogovoru je nehala slediti že nekaj časa nazaj, odplavala je njena glava je bila polna letečih, neulovljivih misli in zaželela si je malo miru in tišine. Zapustila je sobo in se odpravila na hodnik, kjer se je usedla na stopnice in glavo naslonila na kolena. Nekaj minut za njo je zaslišala odpiranje vrat in zasledila počasno gibanje, ki se je končalo ko je njegovo telo obmirovalo od njenem. Preplavil jo je občutek, ki ga je nekoč že poznala vendar ga je z dnevi pozabila. Pozabila je kako zdelo dobro se je počutila takrat, ko je preplavil njeno telo. Začetna tišina, ki nikakor ni bila neprijetna se je hitro spremenila v pogovor, bežne poglede in dotike. Skozi okna je začela svetiti prva jutranja svetloba, vendar njima še vedno ni bilo do spanca. Prepustila se je, svojim malim demonom je dovolila na površje in se utopila v trenutku. Njena mala dlan je bila skrita v njegovi, ko ji je z prsti drsel po notranji strani le-te. Na svojem obrazu je začutila nasmeh, enega tistih pristnih, za katerega ne veš, da ga imaš na obrazu dokler ti ga nekdo ne vrne. V svoj pogled je ujela njegove oči in jih motrila z svojimi in preden se je dobro zavedala svoje naslednje poteze je on svoje ustnice prislonil na njene. Medtem, ko jo je poljubljal si ona ni mogla pomagati, da se nebi nasmehnila. Začutila je, da je počasi zaključeval z grizljanjem njene ustnice in v glavo ji je švignila misel, da noče da se konča. Ko je svojo glavo odmaknil od njene, je bilo vse kar si je želela, da bi lahko še nekaj časa ostala tesno ob njem. In kot, da bi ji prebral misli jo je stisnil v svoj objem, v enega tistih medvedjih objemov, ki jih je tako zelo pogrešala. Odrinila je misli na jutro v nek prašen del svoje glave in z odprtim srcem sprejela vase staro prijateljico, ki jo je že nekaj časa pogrešala in obupno potrebovala, tisto prijateljico, ki jo vedno pustila brez besed. Srečo.

Let's escape this town for a little while.

Sedeli so za mizo in imeli glasen pogovor o različnih temah. Nedaleč stran je bilo slišati prasketanje ognja in nekje v ozadju je igral radio. Poslušala je živahen pogovor, ki se je odvijal okoli nje in se ne kaj preveč menila za njegovo roko, ki je počivala na njenem ramenu. Zdelo se ji je, da se nekako ne zna vklopiti v družbo v kateri se je znašla, sovražila je spremembe v svojem življenju in navajena je bila na druženje z svojo družbo, ki je bila sproščena in veliko bolj odprta kot ta. In potem je bilo tu še nekaj na tistem kraju kar je vedno oboževala in sovražila hkrati, spomini, mogoče celo preveč le teh. Nekako se je šele po tem, ko pri svoji najboljši prijateljici v očeh opazila enega tistih pogledov, ki govorijo kaj za vraga pa počneš, zavedala kaj počne. Fant, ki je sedel poleg nje je roko, ki je malo prej počivala na njeni rami premaknil na njen bok in z prsti rahlo drsel po tkanini. Občutek, ki jo je preplavil, ko se je začela zavedati dotika je bil prijeten. Pogrešala je takšne dotike. Razgledala se je po zbrani družbi, da bi izvedela če je še kdo opazil vse skupaj poleg njene najboljše prijateljice, in ko je pogledala na skupinico ljudi, ki je stala malo stran od njih, se je srečala z najbolj smrtonosnim pogledom kar jih je kdaj videla. Spet je pogledala njo se ji nasmehnila z enim tistih nasmehov, ki govorijo, da se zaveda kaj dela in ponovno padla v razmišljanje. Ta noč je bila njena in ni si želela, da bi ji jo pokvarili zmedeni pogledi neke tuje družbe. Vse kar si je tisto noč želela je bilo, da bi ponovno počutila zaželeno, da bi ponovno čutila, da se nekdo zanima zanjo, da nekoga privlači. In čeprav je na koncu ostala sama z bežnim dotikom in praznim srcem se je počutila veliko bolje kot se je do sedaj. Droben košček njenih strahov, njen male pošasti, ki se je je tako zelo bala je umrl in z jutrom je bila korak bližje na poti sreče.

Vedno je mislila, da je sta njeno srce in duša prazna in ima zato tako drugačen pogled na svet kot vsi ostali njeni vrstniki. Pa vendar mogoče le ni bilo tako. Mogoče je bilo njeno srce prepolno. Prepolno sreče in ljubezni  in po drugi strani prepolno strahu in žalosti, prepolno jeze in spominov in upanja. Mogoče je bilo njeno srce pretežko in njena duša prelahka. Vedno so ji govorili da je v življenju pomembno ravnovesje med vsemi stvarmi, kajti če imaš preveč neke stvari ti tiste druge, ki stoji poleg nje na tehtnici primanjkuje. Mogoče njeno ravnovesje nikoli ni delovalo pravilno, je vedno vleklo v eno smer in mogoče je to nekaj kar se nikoli nebo spremenilo.

 Summer romances begin for all sorts of reasons,

 but when all is said and done,

 they all have one thing in common.

 They're all shooting stars, a spectacular moment of light in the heavens,

 a fleeting glimpse of eternity and in a flash, they're gone.

 - The Notebook

He will always be my biggest 'what if'.

Finally she can feel summer.

Že kot majhna punčka je imela vedno raje noč od dneva. Nikoli se ni bala teme kot so se je drugi otroci, ona jo je ljubila. Oboževala je ležanje na vrtu ko se je dan prelivala v noč. Zvezde, so že osvetljevale nočno nebo in  žabe ter črički so peli svojo pesem. Noč jo je pomirjala, omehčala je ostre robove sveta in prekrila preveč močne barve pomladnih dni. Z prihodom somraka, se ji je vedno zdelo kot da se nebo umika in se vesolje razširja. Noč je bila zanjo vedno večja od dneva, vedno se ji je zdelo, da v noč lahko skrije več skrivnosti in občutek je imela, kot da ima v noči več možnosti za življenje.

Maybe it's not always about trying to fix something broken, maybe it's about starting over and creating something better.

Love will not break your heart, but dismiss your fears.

Once you fall in love with someone, i don't know if you can ever shake them.

Čustva so edine stvari v življenju nad katerimi nimamo kontrole. Mogoče ga je pogrešala in je bila zaradi tega vedno slabe volje in nezainteresirana za življenje. Vedela je, da ga pogreša, na nek drugačen, svoj način. Vendar se ji je včasih zdelo, da v resnici pogreša samo odnos, ki ga je imela z njim. Vse skupaj preživete trenutke od začetka do konca. Mogoče bi bilo drugače, če njena glava nebi imela obrambnega mehanizma, ki ga je vklopila vsakič ko ji je nekdo skušal priti preblizu. Nekoč jo je nekdo vprašal, kdaj se bo zgodilo če ji bo zlomil srce in ona mu je odgovorila, da njenega srca nikoli nihče nebo zlomil, ker bo ona vedno prej zlomila srce nekomu drugemu. Čeprav je hotela pasti z vsem srcem in telesom ji je glava to vedno preprečila, kot da bi jo hotela zavarovati pred čustvi katerim se je tako zelo hotela prepustiti. Jim dovoliti da prevzamejo njeno telo, srce in dušo. In od vseh ljudi, ki jih je kdaj poznala in imela rada, je bil on najbližje temu. Imel je njeno telo in srce vse kar je še potreboval je bila njena duša in ona mu jo je bila pripravljena dati, vendar je njen glava ponovno premagala srce.

There is always hope.

Pritekla je do hiše, sezula čevlje in odhitela do kopalnice, da bi z sebe slekla premočena oblačila in stopila pod vroč tuš. Ko ji ji topla voda objela telo je zadrhtela, zvrnila glavo nazaj in zaprla oči. Topli vodi je dovolila, da je z nje oprala vso umazaniji in breme, kot je malo prej mrzlemu dežju dovolila isto. Sesedla se je na tla kopalne kadi in kolena objela z rokami, počutila se je tako zelo majhno, tako zelo ne pomembno. Solze, ki jih je že ves dan zadrževala v sebi, so končno omočile njeno lice in čeprav jih zaradi vode ni čutila je vedela, da so tam.

23.4. štiri leta nazaj, so na ta dan vsi nestrpno čakali, da bi jim nekdo prenesel novice o operaciji dobre ali slabe. Vsi razen nje so bili bitko, jokali, vendar ona je bila takrat preveč zaposlena z svojim življenjem. Ni se imela časa obremenjaveti se še z temi stvarmi, ko pa je imela svojih dovolj. Kot vedno je tudi takrat vse skupaj potlačila vase, zakopala v nek temen kot in se ne menila za bolečino. Ko je bilo vsega konec in so zdravniki sporočili veselo novico, je minilo dolgo predolgo časa preden ga je obiskala v bolnišnici, in še takrat, ko ga je ni prenesla pogleda nanj. V roki je imel injekcijo na kateri je bila cevka, ki mu je dovajala kri in hrano. Obraz, ki se ji je vedno zdel tako domač je bil tedaj ne prepoznaven, temnejša koža, ki ga je prekrivala je bila sedaj blede skoraj zelene barve in tiste velike rjave oči, ki so jo vedno gledale polne z ljubeznijo so bile sedaj prazne. Stopila je do postelje in položila svojo drobno roko v njegovo, hotela da je pogledati v oči pa ji je poglede neprestano uhajal drugam. Po nekaj mučnih trenutkih, se je obrnila in stekla stran. Pred očmi se ji je temnilo, in zaradi vonja, ki je prevladal v bolnišnici se je počutila rahlo omotično, slabost je preplavila njeno telo in vse kar si je želela je bil svež zrak. Po tistem ga je medtem ko je bil v bolnišnici obiskala samo še enkrat in tudi takrat ji ni uspelo ostati malo dlje časa.

Takrat, ko so ga vsi ostali dobili nazaj ga je ona izgubila, izgubila je njegov naklonjenost, njegov ljubeč pogled, delček njega in delček sebe. Naučila se je živeti z njegovimi pogledi v kateri je bilo vedno polno razočaranja, razočaranja nad njo. In bolečina, ki jo je čutila pred 4 leti je bila sedaj manjša. Pa vendar nikoli nebo pozabila tistega zadnjega pogleda, ki je bil napolnjen z ljubeznijo.

At the end of the day all we have si who we are.

One morning i saw that look in her eyes again. Not sad, just empty.

Čeprav je bilo njeno telo izmučeno in je bilo vse kar si je želela topla postelja in dolg prijeten spanec, se je oblekla in se z prijateljicami odpravila v noč. Hotela je, da bi bila ta noč njena, hotela je, da bi se končno počutila dobro in zaželeno. Hotela je čutiti naval adrenalina v svoji krvi in se prepustiti ritmu glasbe. Hotela je da bi se ponovno počutila živo. Noč se je kljub utrujenosti, ki jo je čutila začela dobro. Ko so prispele v klub so oddale svojo garderobo in odhitele na plesišče. Svojemu telesu je pustila,da se je gibalo v ritmu glasbe. Želela si je biti opažena, želela si je da bi se za tistih nekaj trenutkov počutila živo.

She lived in the real world, but died in ker made up one.

Nekoč je nekje slišala zgodbo, ko je nek star mož svojemu vnuku pripovedoval zgodbo, da je v vseh nas živita dva volkova, ki med seboj neprestano bijeta bitko za obstoj. Eno je zlobno, in preživlja se z jezo, lažjo, ljubosumjem in egom. Drugo je dobro, živi od sreče in radosti, od ljubezni. Fant je premišljeval o zgodbi in starega moža vprašala katero na koncu dobi bitko. In stari možak mu je odgovoril, da tisti, ki ga hrani.

Včasih si je želela, da bi poznala pravi vzrok, vzrok za vse njene težave, vso njeno jezo, žalost in depresijo. Nihče ji nikoli ni zlomil srca, kajti nikoli jim ni dovolila, veliko rajši ga je zlomila ona preden je bilo prepozno. In nikoli ni bila kot večina današnjih najstnic, da bi se pretirano obremenjevala z svojim zgledom. Pa vendar je bilo nekaj globo v njen tako zelo uničeno. Besede niso znale opisati njenega počutja in z vsem srcem si je želela, da bi ga lahko. Zdelo se ji je da je ujetnica sama sebe, počutila se je, kot da bi bila njena duša ujeta.. In vse kar je imela so bile sanje, kajti sanje so bile njena resničnost.

We're all damaged somehow.

We stopped checking for monsters under our bed when we realized they were insice us.

"Nikoli ji ni uspelo pobegniti pred pošastjo." Z začudenim pogledom se je zazrl vanjo in jo z dvomom v glasu previdno vprašal "Kakšno pošastjo?" in ona mu je z glasom polnim žalosti odgovorila "Tisto, ki jo je nosila v sebi."

Samo ona, njena najboljša prijateljca je bila še vedno med tisti ljudmi, ki so verjeli vanjo in v to, da ji bo nekoč mogoče resnično uspelo, vsi ostali so izgubili vero v njo nekje na poti. Niti ona sama ni bila več prepričana v to, da ji bo uspelo. V nekem delu njenih misli, njenega obsoja in njenega telesa se je naselilo nekaj, nekaj temačnega in sprva majhnega, ki jo je napadalo od znotraj. Pošast? Spomnila se je, da je kot majhna punčka pred spanjem vedno pogledala pod posteljo in iskala pošasti, zaradi katerih jo je ponoči tlačila nočna mora. Z leti in izkušnjami je spoznala, da pošasti in duhovi niso resnični. Ustvarimo jih, ker je tako lažje, tako za najpreprostejše stvari krivimo njih. Vendar ta pošast ni bila kot ena tistih, ki so se v otroštvu skrivale pod posteljo ali na podstrešju. Ta je bila resnična in živela je znotraj nje, jo počasi ubijala, košček za koščkom. Sprva je bilo vse skupaj samo strah, pred stvarmi, ki jih ni poznala, ki so ji bile nove. Potem je vse skupaj preraslo v nekaj drugega v nekaj kar ni znala opisati. Strah je bilo čustvo z katerim se je hranila. Ko jo je bilo nečesa strah je pošast postala močnejša, bol odločnejšo. In ne glede na to kako zelo se je upirala je z časom zgubila bitko z njo. Pretvarjala se je, da je ni vsaj dokler se je lahko, pretvarjala se je, da je vse v najlepšem redu ker je bilo tako lažje, ker jo je tako lahko pozabila. Kajti zrasla je na edinem kraju, ki ji nikoli nebo mogla uiti, njenih mislih.

Breathe deep, make a wish and keep dreaming even if it breaks your heart.

Sanje, ki so se zdele kot resničnost in resničnost, ki se je zdela kot sanje. Edini prostor kjer lahko sanjaš in hkrati še vedno čutiš resnični svet okoli sebe, edini prostor kjer sanj nikoli ne boš znal ločiti od resničnosti.

Prebudila se je in odprla oči ali pa se ji je tako samo zdelo, kajti soba je bila obdana v čudni rdečo svetlobo in prostor v katerem se je znašla je iz pohištva z katerim je bil obdan metal čudne sence. Dvignila je zgornji del telesa in z roko potipala za stikalom na steni nad njeno glavo. Ko se je prižgala luč je tih prostor napolnilo globoko in težko dihanje, roke so se ji tresle in v prsih ji je razbijalo. Usta so bila suha in bolelo jo je grlo, stegnila se je po kozarec na nočni omarici v katerem je bila voda in naredila dolg požirek. Glavi je ponovno spustila na blazino in ugasnila luč. Še nekaj časa je ležala v postelji z odprtimi očmi zazrtimi v temo in poskušala ugotoviti, kaj so bile sanje in kaj resničnost.

What if one day, you could no longer remember any of it?

Making it hard for you to believe that happiness exists.

Preplavil jo je občutek sreče in radosti, končno so se vse stvari obrnile tako kot bi se morale že na samem začetku. Počutila se je, kot da ji nič ne more priti do živega, da ji nič ne more stopiti na pot in ji prekrižati načrtov. Ves trud in trdo delo sta se končno povrnila in bolečina, ki jo je še ne daleč tega začutila v prsih z vsakim novim vdihom in izdihom je končno začela pojenjati. In potem pride trenutek, ko se vse, vse kar je v zadnjih mesecih zgradila poruši, brez pravega vzroka. Ponovno si na začetku in vse kar občutiš je bolečina in nemoč. In zdi se, da vedno, ko si rečen nekdo pride in zavedajoč se uniči tvojo lastno srečo.

We spent to much time wondering why we're not good enough.

Ker je soba prekipevala od dobre volje in energije sta se oblekli v boksarke, ki so jih nameravale dati fantoma za darilo in se slikali. Tedaj se je začela zavedati, kako zelo močno jo je pogrešala ves ta čas, ko je ni imela ob sebi. Čas, ki ga je preživela z njo je bil drugačen, vedno je bilo tako, onedve sta vedno počeli najbolj nore stvari. Ne glede na to koliko sta bile stare, ko sta bile skupaj in same sta se obnašali kot majhni otroci, ki življenje šele spoznavajo. Ona bo vedno tista njena mala nora sestra.

V glavi je čutila rahlo omotičnost, njene ustnice so imele okus po jabolčnem soku in nečem česar okusa ni znala opisati, mogoče je bila vodka in v ušesih ji je odzvanjala melodija, ki si jo je predvajala že ves teden. Omotična od prevelike količine pijače in se nečesa drugega, se je prepustila toku, ki jo je nesel. Prezrla je opazke njenih prijateljev za dejanja narejena davno tega, bila je predobre volje, da bi besedam dovolila, da ji jo pokvarijo. Stopila je za mešalno mizo, kjer je bila njena najboljša prijateljica in še nekdo drug in zamenjala melodijo, igrala se je z tipkami in se z kozarcem v roki prepustila ritmu glasbe. Zavedala se je njegovega pogleda, ki je preučil in zasledil vsak njen gib, a se tudi za to ni kaj dosti zmenila, bilo ji je lepo, prvič po dolgem času se je počutila udobno v svoji koži. Stari spori so bili zglajeni in čas je bil za korak naprej in če bi hotela bi lahko poletela.

A war between remembering and forgetting.

Pot, ki jo je znala na pamet, z zavezanimi očmi in ponoči, se je tokrat zdela daljša kot ponavadi. Ali pa je bilo to zato, ker je od kar je bila nazadnje na tistem kraju minilo preveč časa. In sedaj je bila prisiljena se soočiti se z svojimi največjimi strahovi. Celotno pot je v svoji glavi bila bitko med tem, da stvari enostavno pozabi, kot da se nikoli nebi zgodile, ali pa se prepusti spominom in pusti mislim prosto pot.

Ko je stopila iz avta je globoko vdihnila svež in mrzel pomladni zrak in z največjo lahkoto odkorakala do zidanice, kjer so ji ponudili kozarec vina, ki ga je še vedno rahlo omotična od posledic prejšnje noči zavrnila in odkorakala v hišo. Zaposlila je svoje misli in se izogibala tistega kraja, ki ga je davno tega delila z njim, dokler je bilo to pač mogoče. A prišel je trenutek, ko je vedela, da se mora soočiti z strahovi. Vstopila je v sobo in do postelje in vse kar je čutila je bila radost. Zavedala se je da nobene od narejenih stvari ne obžaluje. Bila sta mlada in neumna, ona je bila vse kar je poznal in bilo mu je dovolj, vendar ona je potrebovala več, potrebovala je prostor za nove stvari, nove norosti. Takrat ga je oboževala in imela rada iz vsega srca a sedaj je bil samo še drag prijatelj. In ne glede na vse, bo droben košček njenega srca vedno pripadal njemu. Nikoli ji nihče nebo tega vzel.

I guess goodbyes are the only perfect things we get.

As long as we have each other we're both gonna be okay.

Sredi plesa se je ustavila, njeno telo je spreletel čuden občutek in kožo ji je oblila kurja polt. Vedela je, da se mora vrniti nazaj vem in jo poiskati kajti drugače se nikakor nebo umirila. Začela je hoditi proti izhodu in jo iskati z svojim pogledom, tam je bil nekdo iz družbe z katero sta prišli in upajoč se je zazrla vanj, da ji pove kje je ona. Strah v njej je naraščal ko je izvedela, da je ni z njim. Srečala je še nekaj znancev in jih upajoč da so jo videli povprašala po njej, ko so ji povedali, da je tudi oni niso nič videli, se je v njeni glavi odvilo milijone različnih prizorov kje bi lahko bila in kaj bi lahko vse bilo z njo. Prijatelj ji je predlagal naj jo pokliče na telefon a je njenemu telefonu kot vedno umrla baterija. Panika je postala vse večja, kaj če si je kaj naredila, kajti vedela je da je popila veliko preveč. Življenja brez nje si ni znala predstavljati. Še enkrat se je ozrla okoli sebe in tam je bila naslonjena naj, ki je imel svoje telo naslonjeno na ograjo za sabo. Njune ustnice so bile združene v poljub, združene v eno. Z nasmehom na ustnicah je stekla do nje, mu jo iztrgala iz objema in jo stisnila v svojega.

People are just people they shouldn't make you nervous.

Bilo je poletje, ležala sta v njegovi postelji v tesnem objemu. Pogledala je na uro, ki je kazala 9.16, jutranje sonce je metalo drobne žarke na njen obraz, skozi odprto okno je prihajal topel poletni zrak. Pogledala je v njegove oči in vedela je, da sta bila pijana eden drugega.

Tisto poletje se je naučila kako skrivnosti povedati zvezdam, naučila se je kako noči preživeti v dnevni sobi v majicah nekaj številk prevelikih. Bila je srečna. Dokler ni svoje podobe ujela v ogledalu in vse kar je videla je bila oseba, ki je ni prepoznala. Nekoliko starejša in ne čisto prepoznavno na kakšen način so njene oči žarele. Šale in ne pričakovane zaljubljenosti niso več tako zelo zabavne. Sediš v krogu z prijatelji, ki so praktično z leti postali neznanci. Pijemo pivo, kot da smo stari, odrasli in utrujeni, ko v sebi tekmujemo in si obupno želimo prenehati in uiti na sonce, da bi ponovno čutili sončne žarke na naši koži.

Tisto poletje se je ponovno naučila kako biti krhka in svobodna.

Psychological fact: When your mood's not good without any reason your definitely are missing someone.

To je verjetno pomenilo, da ga je pogrešala vsak dan posebej. Pogrešala je zven njegovega glasu ko sta ob večeri ko dneva nista prebila skupaj govorila po telefonu. Pogrešala je tiste kdo ima koga bolj rad prepire in crklanje ob katerem sta vedno zaspala. Pogrešala je sporočila za dobro jutro in lahko noč. Pogrešala je njega, a se je tega začela zavedati šele sedaj, ko je bilo vse že prepozno. Vedela je, da se je on končno premaknil naprej, obrnil nov list v knjigi življenja in pozabil na njo. Sedaj je bila na njenem mestu tista druga punca, ki mu je pomenila svet kot mu ga je nekoč ona. Včasih si je želel iti v preteklost in popraviti napake, spremeniti dejanja, a je hkrati globoko v sebi vedela, da bi tudi če bi to lahko naredila nekoč še vedno prišel tisti dan. Dan, ko se je zavedala, da potrebuje v svojem življenju nove ljudi, nove izkušnje in dejanja, da potrebuje odkriti pravo sebe. Vendar vedno je vedela da bo nekaj ostalo večno kot zvezde v vesolju.