Preplavil jo je občutek sreče in radosti, končno so se vse stvari obrnile tako kot bi se morale že na samem začetku. Počutila se je, kot da ji nič ne more priti do živega, da ji nič ne more stopiti na pot in ji prekrižati načrtov. Ves trud in trdo delo sta se končno povrnila in bolečina, ki jo je še ne daleč tega začutila v prsih z vsakim novim vdihom in izdihom je končno začela pojenjati. In potem pride trenutek, ko se vse, vse kar je v zadnjih mesecih zgradila poruši, brez pravega vzroka. Ponovno si na začetku in vse kar občutiš je bolečina in nemoč. In zdi se, da vedno, ko si rečen nekdo pride in zavedajoč se uniči tvojo lastno srečo.
We spent to much time wondering why we're not good enough.
Ker je soba prekipevala od dobre volje in energije sta se oblekli v boksarke, ki so jih nameravale dati fantoma za darilo in se slikali. Tedaj se je začela zavedati, kako zelo močno jo je pogrešala ves ta čas, ko je ni imela ob sebi. Čas, ki ga je preživela z njo je bil drugačen, vedno je bilo tako, onedve sta vedno počeli najbolj nore stvari. Ne glede na to koliko sta bile stare, ko sta bile skupaj in same sta se obnašali kot majhni otroci, ki življenje šele spoznavajo. Ona bo vedno tista njena mala nora sestra.
V glavi je čutila rahlo omotičnost, njene ustnice so imele okus po jabolčnem soku in nečem česar okusa ni znala opisati, mogoče je bila vodka in v ušesih ji je odzvanjala melodija, ki si jo je predvajala že ves teden. Omotična od prevelike količine pijače in se nečesa drugega, se je prepustila toku, ki jo je nesel. Prezrla je opazke njenih prijateljev za dejanja narejena davno tega, bila je predobre volje, da bi besedam dovolila, da ji jo pokvarijo. Stopila je za mešalno mizo, kjer je bila njena najboljša prijateljica in še nekdo drug in zamenjala melodijo, igrala se je z tipkami in se z kozarcem v roki prepustila ritmu glasbe. Zavedala se je njegovega pogleda, ki je preučil in zasledil vsak njen gib, a se tudi za to ni kaj dosti zmenila, bilo ji je lepo, prvič po dolgem času se je počutila udobno v svoji koži. Stari spori so bili zglajeni in čas je bil za korak naprej in če bi hotela bi lahko poletela.
A war between remembering and forgetting.
Pot, ki jo je znala na pamet, z zavezanimi očmi in ponoči, se je tokrat zdela daljša kot ponavadi. Ali pa je bilo to zato, ker je od kar je bila nazadnje na tistem kraju minilo preveč časa. In sedaj je bila prisiljena se soočiti se z svojimi največjimi strahovi. Celotno pot je v svoji glavi bila bitko med tem, da stvari enostavno pozabi, kot da se nikoli nebi zgodile, ali pa se prepusti spominom in pusti mislim prosto pot.
Ko je stopila iz avta je globoko vdihnila svež in mrzel pomladni zrak in z največjo lahkoto odkorakala do zidanice, kjer so ji ponudili kozarec vina, ki ga je še vedno rahlo omotična od posledic prejšnje noči zavrnila in odkorakala v hišo. Zaposlila je svoje misli in se izogibala tistega kraja, ki ga je davno tega delila z njim, dokler je bilo to pač mogoče. A prišel je trenutek, ko je vedela, da se mora soočiti z strahovi. Vstopila je v sobo in do postelje in vse kar je čutila je bila radost. Zavedala se je da nobene od narejenih stvari ne obžaluje. Bila sta mlada in neumna, ona je bila vse kar je poznal in bilo mu je dovolj, vendar ona je potrebovala več, potrebovala je prostor za nove stvari, nove norosti. Takrat ga je oboževala in imela rada iz vsega srca a sedaj je bil samo še drag prijatelj. In ne glede na vse, bo droben košček njenega srca vedno pripadal njemu. Nikoli ji nihče nebo tega vzel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar