Včasih si tako želim povedati nekomu svoje občutke. Vse. Pridejo dnevi ko krvavo potrebujem nekoga, ki bi samo poslušal in sprejemal moje misli in občutke. Pa saj imam ljudi, ki poslušajo vse moje najmanjše bedarije in neumnosti, a si nekako želim nekoga, ki me ne pozna tako kot me oni. Nekoga, ki bi ga naključno srečala na ulici in mu izlila vse svoje misli, on bi sedel in poslušal brez besed in ko bi končala bi ponovno ostal tiho in me samo potegnil v objem. Želim si poravnati svoje misli jih ponovno popredalčkati a enostavno ne morem, ostajajo velika luža zmede v moji glavi. So dnevi, ko se počutim odlično in ljubim življenje in so dnevi, ko je vse kar si želim topla odeja in mehkoba moje postelje.
All at once summer collaspsed into fall.
Toplota poletnih dni je izginila z hladnim jesenskim vetrom kot listje z dreves. Poletje je bilo sedaj resnično samo še spomin in zdelo se je, da so vsi razen nje pozabili nanj. Ona se ga je spominjala vsak večer pred spanjem, sanjala je o njem. Pogrešala je dolge poletne noči preživete ob ognju, pogovore, ki so trajali pozno v noč. Vonj po morju in občutek brez težnosti. Trenutke, ko se je vprašala kateri dan je že res danes. Vonj po sveže pokošeni travi in njega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar