Rahla omotičnost in begajoče misli. Nasmeh, ki se je izgubil nekje na poti in toplina odeje v katero je bila zavita. Čeprav je bilo zime konec že davno tega ona še vedno ni imela občutka, da se bo poletje vsak trenutek začelo. Poletno vreme in nevihte so prehitevale mesece, vendar se ni pritoževala, rada je imela takšno vreme. Muhasto kot je bila ona sama, ta trenutek sončno in že naslednjih nekaj minut deževno. Noči, ki so bile skoraj tako tople kot dnevi in opazovanje zvezd z njene okenske police. Leto je bilo okoli in vse kar je od njega ostalo si bili spomini. Gora spominov, ki so bili dobri in slabi. Ko je pogledala nazaj se ji je zdelo, da je bila pred letom dni popolnoma druga oseba. Vendar se je v življenju že naučila, da se z časom vse spreminja. Ljudje pridejo, pustijo rane in spomine, ter nato odidejo. Sanje se iz dneva v dan spreminjajo in čustva zbledijo. Vse kar nam na koncu ostane so spomini.
You know i'm only gonna break your heart right?
Bilo jo je strah, se ponovno nekomu odpreti, mu dati svoje srce. Vendar z njim je bilo drugače, želela si ga je, želela je da bi poznal vsak košček njene duše in imel vsak košček njenega srca. Vendar je nekje globoko v sebi vedela, da mu bo na koncu zlomila srce. Vedela je, da ga nebo spustila dovolj blizu, da bi jo prizadel. Ko ji je rekel, da jo ima rad sta njeno srce in glava po nastavili obrambni sistem, za katerega je mislila, da je izginil, da se ga je znebila že dolgo tega. Vendar ostajalo je upanje, upanje ki je raslo v njen in za katerega je vedela, da bo če se nebo uresničilo bolelo bolj kot zlomljeno srce. Upanje, da je on drugačen, da bo on tisti, ki bo zrušil njen zid njen obrambni sistem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar