Sedela je za kuhinjsko mizo, opazovala mati in se trudila, da na noben način nebi pokazala, da jo je ponovno prizadel. Sedela je in se zadrževala, da nebi stekla v svojo sobo zaloputnila z vrati in se zjokala ponovno. Hotela mu je dokazati, da ji ne pride do živega nič več, čeprav ji še vedno je, z vsako izrečeno besedo posebej. Odmislila je misel na grajo in se izgubila pri pogovoru med materjo in očetom. Ujela je tisti del v katerem se je pritoževal dan vsemi možnimi stvarmi. Brez besed in z krožnikom, na katerem je bila hrana, ki se je niti ni dotaknila, odložila krožnik, ogovorila na zastavljeno vprašanje in odkorakala v svoj mali svet.
Včasih si je želela pobegniti, ne daleč in ne za dolgo. Samo zato, da bi videla če bi opazili. Čeprav je vedela, da mati bi, jo je neprestani preganjala misel na očeta. Bi mu bilo mar?
Ni komentarjev:
Objavite komentar