Jesen se je počasi bližala, in občutek je imela, da se z njo bliža še ena zima, ki jo bo preživela sama, z čaji in svojo odejo. Čeprav se je poletje zaključilo so ostali spomini, ki se jih je na vse načine hotela znebiti in nekako ji je to tudi uspelo. Potisnila jih je v tih, oddaljen prašen kot svojih misli in ponovno začela živeti vsak dan posamezno.
Vedno sem imela rada jesen, in na njo sem vedno rada gledala kot na hladno prho po vročem poletju. Noči se začnejo daljšati in postajati hladnejše. Drevesa zamenjajo barvo iz zelene v vse mogoče pisane odtenke rumene, rdeče, oranžne in rjave. Vonj po pečenem kostanju in spomini na poletje, ki pogrejejo moje premraženo telo.
Could you, like, stop fucking with my emotions? thanks
Resnično. Nekaj časa nazaj sem neprestano poslušala, da nisem poštena do njega, da mu dajem lažna upanja, da se igram z njegovimi čustvi, vendar sedaj resnično ne vem več kdo se tukaj z kom igra. Prizna mi da bi zame naredil vse potem, da njegova dejanja kažejo nekaj povsem drugega. In enostavno sem sita igranja te igre. Po resnici tudi sama še vedno ne vem kaj točno čutim do njega. Včasih se mi zdi, da je ponovno vsa ta ideja, da mi je všeč in da igrava igro, pri kateri neprestano tekmujeva za vlogi glavnih igralcev, samo iluzija v moji glavi. Vendar se potem zalotim kako sanjam o njem, pri belem dnevu in soncu na nebu.
Resnično bi si rada kupila, cigaretnico pa nimam najmanjše ideje kje bi lahko našla kakšno?
Ni komentarjev:
Objavite komentar