Sanje so se mešale z resničnostjo in od časa do časa je le z težavo ločila tanko mejo med njima. Vedno je rada sanjala, predvsem podnevi, ko je svoje sanjarjenje lahko nadzorovala. Rada je za tistih nekaj trenutkov odplavala, se prepustila sanjarjenju. Vesela je bila, da so bili meseci depresije in neprestanega boja z samo seboj za njo. Sedaj je bila srečna, mogoče je bilo krivo prihajajoče se poletje ali pa je bil razlog on, mogoče celo mešanica obojega. Ni bilo pomembno, že dolgo tega se je naučila živeti iz danes na jutri, si vsaj najmanjši trenutek zapomniti in spraviti v globino duše, da se je bilo potem lažje spopasti z strahovi. Tako kot je prišla zima in za njo pomlad, bo sedaj prišlo poletje in za njim jesen. In ne glede na letni čas, so strahovi ostajali. Oni so bili njena edina stalnica.
Ni komentarjev:
Objavite komentar