Čeprav sem si neprestano govorila, da nočem v nič hiteti, da se želim prepustiti trenutkom ne glede na to kako majhni so, je nek skrit, neviden delček mene želel hiteti. Potiho si želim hiteti. Želim si biti nespametna in neumna, vase želim vsrkati vsako najmanjšo podrobnost njegovega življenja, njegovega vsakdana in njega samega. Vedeti želim vsako njegovo najmanjšo misel in čustvo.
Hotela sem se zagnati v neko, čustvo ki mi je po daljši odsotnosti v mojem življenju ponovno prekrižalo pot. Hotela sem dati dušo in srce, se prepustiti trenutkom, odplavati.
Sometimes i miss you so much i can hardly stand it.
Sedela sem na svoji postelji zazrta v steno, na kateri so bile nalepljene fotografije mojega življenja. Življenja, ko sta bile v njem še onidve. Spominjala sem se časov, ko sta bile onidve vse kar sem imela in ljubila. Nebom se ravno pritoževala nad osebami, ki sedaj zapolnjujejo njuno mesto, pa vendar pogrešam njiju. Pogrešam neumnosti, skrivnosti ki smo si jih delile, dneve in noči preživete z njima. Vem, vedno sem vedela, da je vse kar moram narediti če ju želim nazaj samo ponovno vkorakati v njuni življenji. In čeprav sem nekajkrat poskusila ne morem, nisem kot onidve, ne znam pozabiti preteklosti, kot jo zna pozabiti večina ljudi, pri meni ostaja z mano. Boli me srce, ko poslušam svojo mlajšo sestro govoriti o norčijah, ki jih počnejo z njunima sestrama. Želim si in vem, da bi to morale biti mi, a globoko v sebi vem, da smo mi imele svoj čas in da je sedaj čas, da imajo one svojega. Upam, da se njihove poti ne končajo tako kot so se naše, čeprav vem da se z časom in življenjem bodo, tako kot so se naše.
Ni komentarjev:
Objavite komentar