Heart still beating but it's not working.

They're floating lanterns in the sky. Can you believe that?

 Japanese lantern is a symbol of letting go of the past. 

Well here's a news flash, we're not Japanese. 

I know what your going to say, ¨It makes them feel better, Damon.¨ 

So what? For how long, a minute? 

A day?

 What difference does it make.

 Because in the end, when you lose somebody,

 every candle and prayer is not going to make up for the fact that the only thing you have left, 

is a hole in your life where that somebody that you cared about used to be.

Ponovno imam tisto obdobje, ko se neprestano mučim napisati blog, ker imam v glavi nešteto misli, ki jih ne znam izraziti drugače kot z besedam. A ko se usedem za računalnik odprem prazno stran se znajdem v slepi ulici. Napišem stavek, a ne zveni dobro ga pobrišem, začnem znova in ponovim vse skupaj od začetka. Zaprem okence in pustim stvari nakopičene v glavi. Vse preveč imam slabih dni zanje čase. Občutek imam da mi bo razneslo glavo in vse kar si želim je samota moje male sobice. Imam to slabo navado, da ko imam takšne dneve stresam slabo voljo okoli sebe in se hkrati pretvarjam, da sem popolnoma okei čeprav globoko v sebi umiram.

Ob takšnih dneh si nadvse želim pobegniti. Ne daleč le stran, od vsega hrupa in zmešnjave, ki me obdaja.

She want the part of him that he refuse to give.

Edini način, da je ob večerih lahko zaspala je bil, da je mislila nanj na noči preživete ob njem. Še vedno je lahko čutila njegove prste na njeni koži in njene na njegovi. Nedolžni dotiki, ki so povedali več kot tisoč besed. Ni minila noč, da se nebi prikradel v njene sanje.

Včasih si je želela samo sedeti poleg njega. Želela si je gledati smešne in grozljive filme z njim, se smejati. Načrtovati stvari, ki jih nikoli nebi počela, ampak iz nekega čudnega razloga je bilo že samo načrtovanje le teh dovolj za njo. Hotela je z njim govoriti o vsem in ničemer, se znova in znova zaljubiti vanj dokler se nebi naveličala eden drugega, ampak do takrat si je želela njega.

Bila bi samo poglavje nikoli končane knjige njunih življenj, spominjala bi se vseh čudovitih trenutkov vendar se nebi bala novih.

Bila je samotar. Nikoli ni imela ogromen skupine ljudi, ki bi jo obkrožali le tiste najbližje. Ljudje je niso pogrešali in nikoli ni bila prva oseba, ki bi jo kdo iskal v množici ljudi. Znala se je zliti z njo. Ostati neopažena in všeč ji je bilo tako, kajti ona na drugi strani je oboževala opazovati ljudi. Nezavedni gibi in besede, ki so včasih prizadele bolj kot katero koli orožje.

Knjige so bile njene največje zaveznice. Skrila se je za njihove platnice in se z vsak novo knjigo spremenila v drugo osebo. Tako je lahko odplavala na različne kraje, ki so bili bodisi resnični ali ne. V nekaterih se je počutila srečno spet v drugih, je bilo vse kar je čutila praznina, ki so je razjedala tudi v resničnosti.

http://www.youtube.com/watch?v=2tMKO_9SD1Y