Car is parked,
bags are packed,
but what kind of a heart doesn't look back.
At the comfortable glow from the porch,
the one i will still call yours.
Še zadnjič je z pogledom preletela verando, ki jo je obdajala ograja zbledele rumene barve. V kotičku očesa je začutila drobno solzo, čakajočo na njen znak, da steče po licu. Na vrhu stopnic, ki so vodile na verando in potem v hiši na za njo, so stale tri postave. Dve od njih majhni, ženski in tretja njegova, ki je bila velika in tako domača, da bi jo prepoznala v vsaki množici. Odvrnila je pogled od verande in preletela okolico, v ozadju hiše kjer so bili izpusti je lahko opazila konje in zraven hiše je pod hrastom stala gugalnica iz njenega otroštva. Zazrla se je v postave na verandi, pokimala v pozdrav ter se usedla v avto. V glavi se je prepričevala naj ne gleda nazaj pač pa naj enostavno odpelje novemu jutru naproti. Ko je na koncu dovoza, ki so ga z obeh strani obdajala drevesa pogledala v vzvratno ogledalo je videla kako se ženski z katerima je preživela vse svoje življenje stiskata v objem, ter ju on njena ljubezen od otroških dni privija na svoje prsi. Avto je pustila na koncu dovoza in stekla nazaj proti verandi, ko je prišla do vrha stopnic je ovila svoje roke okoli njegovega vrati in ga še zadnjič poljubila v slovo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar