Včasih je pozno ponoči ležala v svoji postelji, zrla v plastične zvezde, ki so krasile njen strop in jokala. Brez razloga, pa vendar z nešteto le teh. Ker nikoli ni bila dovolj dobra, zaradi stvari katere so o njej govorili popolni tujci. Ker njena družina ne funkcionira na način, na katerega bi družina morala funkcionirati. Ker je le stranska igralka v svojem lastnem življenju. Neprestano ji govorijo naj se neha pritoževati in obremenjevati z vsemi tistimi ne pomembnimi stvarmi. Naj neha delati dramo iz vsake najmanjše stvari. Zato je stvari začela zadrževati v sebi, in ob tem samo sebe spremenila v tempirano bomo, ki stoji in čaka, na svoj čas da jo raznese. Pretvarja se, da je najsrečnejše dekle na svetu, vendar ko ostane sama se zlomi.
Maybe i am just too fucked up for anyone to handle.
Si se kdaj zaljubila v osebo za katero si vedela, da se nebi smela? Se na vse načine upirala svojim čustvom a so na koncu vseeno zmagala. Z vsakim novim dnevom si padala v večjo luknjo iz katere ni bilo izhoda in poskušala skriti svoje občutke na vse možne načine. In na koncu so vsi drugi ljudje, ki so te poznali samo bežno vedeli tvoja čustva, le oseba ki so ji bila namenjena ne.
None of us are perfect, we all come with baggage.
Sončna in topla poletna jutra so postala temačna in meglena. Ulična svetila se poigrava z mojo senco, ko zavita v jakno in šal hodim proti avtobusni postaji. Odvržem cigaretni ogorek in stopim na avtobus, vdihnem topel in zatohel zrak, se še vedno napol v spanju nasmehnem vozniku in se usedem na svoje običajno mesto. Sedim in opazujem kako svet leti mimo mene, po glavi se mi podi nešteto misli in ko končno ujamem eno od njih se zavem, da je resnično čaš, da pustim poletni radosti, da jo odnese skupaj z listi iz dreves, ki se pripravljajo na skrivnost, ki jo lahko prinese le zima. Zvem se, da je ponovno prišel čas branja starih knjig in pitja kave, da lahko prebereš še tistih naslednjih sedem poglavji preden te odnese spanec.
Vendar se mi ta jesen zdi drugačna, mogoče pa je tak le september. Zdi se mi da ta september ni le branje starih knjig in pitje kave v lokalih, kjer zmrzuješ zunaj na mrazu samo zato, da zraven lahko uničuješ svoja pljuča z cigaretnim dimom. Zdi se mi, da je ta september spominjanje same sebe, da me ne sme biti strah se zaljubiti in da bi se mogoče morala začeti bati umiranja.
Ta jesen je predvsem upanje, da bom mogoče našla nekoga, ki me bo po pijani in megleni noči nesel domov. Da bom našla nekoga, ki me bo sprejel z vso mojo prtljago iz preteklosti in bo kljub skrivnostim, ki si jih bosta zaupala najini telesi ostal ob meni in se vame mogoče celo zaljubil. Da me bo zjutraj zbudil vonj po kofeinu, ko bom objeta ležala v njegovem objemu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar