There is always hope.

Pritekla je do hiše, sezula čevlje in odhitela do kopalnice, da bi z sebe slekla premočena oblačila in stopila pod vroč tuš. Ko ji ji topla voda objela telo je zadrhtela, zvrnila glavo nazaj in zaprla oči. Topli vodi je dovolila, da je z nje oprala vso umazaniji in breme, kot je malo prej mrzlemu dežju dovolila isto. Sesedla se je na tla kopalne kadi in kolena objela z rokami, počutila se je tako zelo majhno, tako zelo ne pomembno. Solze, ki jih je že ves dan zadrževala v sebi, so končno omočile njeno lice in čeprav jih zaradi vode ni čutila je vedela, da so tam.

23.4. štiri leta nazaj, so na ta dan vsi nestrpno čakali, da bi jim nekdo prenesel novice o operaciji dobre ali slabe. Vsi razen nje so bili bitko, jokali, vendar ona je bila takrat preveč zaposlena z svojim življenjem. Ni se imela časa obremenjaveti se še z temi stvarmi, ko pa je imela svojih dovolj. Kot vedno je tudi takrat vse skupaj potlačila vase, zakopala v nek temen kot in se ne menila za bolečino. Ko je bilo vsega konec in so zdravniki sporočili veselo novico, je minilo dolgo predolgo časa preden ga je obiskala v bolnišnici, in še takrat, ko ga je ni prenesla pogleda nanj. V roki je imel injekcijo na kateri je bila cevka, ki mu je dovajala kri in hrano. Obraz, ki se ji je vedno zdel tako domač je bil tedaj ne prepoznaven, temnejša koža, ki ga je prekrivala je bila sedaj blede skoraj zelene barve in tiste velike rjave oči, ki so jo vedno gledale polne z ljubeznijo so bile sedaj prazne. Stopila je do postelje in položila svojo drobno roko v njegovo, hotela da je pogledati v oči pa ji je poglede neprestano uhajal drugam. Po nekaj mučnih trenutkih, se je obrnila in stekla stran. Pred očmi se ji je temnilo, in zaradi vonja, ki je prevladal v bolnišnici se je počutila rahlo omotično, slabost je preplavila njeno telo in vse kar si je želela je bil svež zrak. Po tistem ga je medtem ko je bil v bolnišnici obiskala samo še enkrat in tudi takrat ji ni uspelo ostati malo dlje časa.

Takrat, ko so ga vsi ostali dobili nazaj ga je ona izgubila, izgubila je njegov naklonjenost, njegov ljubeč pogled, delček njega in delček sebe. Naučila se je živeti z njegovimi pogledi v kateri je bilo vedno polno razočaranja, razočaranja nad njo. In bolečina, ki jo je čutila pred 4 leti je bila sedaj manjša. Pa vendar nikoli nebo pozabila tistega zadnjega pogleda, ki je bil napolnjen z ljubeznijo.