Sedeli so za mizo in imeli glasen pogovor o različnih temah. Nedaleč stran je bilo slišati prasketanje ognja in nekje v ozadju je igral radio. Poslušala je živahen pogovor, ki se je odvijal okoli nje in se ne kaj preveč menila za njegovo roko, ki je počivala na njenem ramenu. Zdelo se ji je, da se nekako ne zna vklopiti v družbo v kateri se je znašla, sovražila je spremembe v svojem življenju in navajena je bila na druženje z svojo družbo, ki je bila sproščena in veliko bolj odprta kot ta. In potem je bilo tu še nekaj na tistem kraju kar je vedno oboževala in sovražila hkrati, spomini, mogoče celo preveč le teh. Nekako se je šele po tem, ko pri svoji najboljši prijateljici v očeh opazila enega tistih pogledov, ki govorijo kaj za vraga pa počneš, zavedala kaj počne. Fant, ki je sedel poleg nje je roko, ki je malo prej počivala na njeni rami premaknil na njen bok in z prsti rahlo drsel po tkanini. Občutek, ki jo je preplavil, ko se je začela zavedati dotika je bil prijeten. Pogrešala je takšne dotike. Razgledala se je po zbrani družbi, da bi izvedela če je še kdo opazil vse skupaj poleg njene najboljše prijateljice, in ko je pogledala na skupinico ljudi, ki je stala malo stran od njih, se je srečala z najbolj smrtonosnim pogledom kar jih je kdaj videla. Spet je pogledala njo se ji nasmehnila z enim tistih nasmehov, ki govorijo, da se zaveda kaj dela in ponovno padla v razmišljanje. Ta noč je bila njena in ni si želela, da bi ji jo pokvarili zmedeni pogledi neke tuje družbe. Vse kar si je tisto noč želela je bilo, da bi ponovno počutila zaželeno, da bi ponovno čutila, da se nekdo zanima zanjo, da nekoga privlači. In čeprav je na koncu ostala sama z bežnim dotikom in praznim srcem se je počutila veliko bolje kot se je do sedaj. Droben košček njenih strahov, njen male pošasti, ki se je je tako zelo bala je umrl in z jutrom je bila korak bližje na poti sreče.
Vedno je mislila, da je sta njeno srce in duša prazna in ima zato tako drugačen pogled na svet kot vsi ostali njeni vrstniki. Pa vendar mogoče le ni bilo tako. Mogoče je bilo njeno srce prepolno. Prepolno sreče in ljubezni in po drugi strani prepolno strahu in žalosti, prepolno jeze in spominov in upanja. Mogoče je bilo njeno srce pretežko in njena duša prelahka. Vedno so ji govorili da je v življenju pomembno ravnovesje med vsemi stvarmi, kajti če imaš preveč neke stvari ti tiste druge, ki stoji poleg nje na tehtnici primanjkuje. Mogoče njeno ravnovesje nikoli ni delovalo pravilno, je vedno vleklo v eno smer in mogoče je to nekaj kar se nikoli nebo spremenilo.
Summer romances begin for all sorts of reasons,
but when all is said and done,
they all have one thing in common.
They're all shooting stars, a spectacular moment of light in the heavens,
a fleeting glimpse of eternity and in a flash, they're gone.
- The Notebook
Ni komentarjev:
Objavite komentar