"Nikoli ji ni uspelo pobegniti pred pošastjo." Z začudenim pogledom se je zazrl vanjo in jo z dvomom v glasu previdno vprašal "Kakšno pošastjo?" in ona mu je z glasom polnim žalosti odgovorila "Tisto, ki jo je nosila v sebi."
Samo ona, njena najboljša prijateljca je bila še vedno med tisti ljudmi, ki so verjeli vanjo in v to, da ji bo nekoč mogoče resnično uspelo, vsi ostali so izgubili vero v njo nekje na poti. Niti ona sama ni bila več prepričana v to, da ji bo uspelo. V nekem delu njenih misli, njenega obsoja in njenega telesa se je naselilo nekaj, nekaj temačnega in sprva majhnega, ki jo je napadalo od znotraj. Pošast? Spomnila se je, da je kot majhna punčka pred spanjem vedno pogledala pod posteljo in iskala pošasti, zaradi katerih jo je ponoči tlačila nočna mora. Z leti in izkušnjami je spoznala, da pošasti in duhovi niso resnični. Ustvarimo jih, ker je tako lažje, tako za najpreprostejše stvari krivimo njih. Vendar ta pošast ni bila kot ena tistih, ki so se v otroštvu skrivale pod posteljo ali na podstrešju. Ta je bila resnična in živela je znotraj nje, jo počasi ubijala, košček za koščkom. Sprva je bilo vse skupaj samo strah, pred stvarmi, ki jih ni poznala, ki so ji bile nove. Potem je vse skupaj preraslo v nekaj drugega v nekaj kar ni znala opisati. Strah je bilo čustvo z katerim se je hranila. Ko jo je bilo nečesa strah je pošast postala močnejša, bol odločnejšo. In ne glede na to kako zelo se je upirala je z časom zgubila bitko z njo. Pretvarjala se je, da je ni vsaj dokler se je lahko, pretvarjala se je, da je vse v najlepšem redu ker je bilo tako lažje, ker jo je tako lahko pozabila. Kajti zrasla je na edinem kraju, ki ji nikoli nebo mogla uiti, njenih mislih.
Breathe deep, make a wish and keep dreaming even if it breaks your heart.
Sanje, ki so se zdele kot resničnost in resničnost, ki se je zdela kot sanje. Edini prostor kjer lahko sanjaš in hkrati še vedno čutiš resnični svet okoli sebe, edini prostor kjer sanj nikoli ne boš znal ločiti od resničnosti.
Prebudila se je in odprla oči ali pa se ji je tako samo zdelo, kajti soba je bila obdana v čudni rdečo svetlobo in prostor v katerem se je znašla je iz pohištva z katerim je bil obdan metal čudne sence. Dvignila je zgornji del telesa in z roko potipala za stikalom na steni nad njeno glavo. Ko se je prižgala luč je tih prostor napolnilo globoko in težko dihanje, roke so se ji tresle in v prsih ji je razbijalo. Usta so bila suha in bolelo jo je grlo, stegnila se je po kozarec na nočni omarici v katerem je bila voda in naredila dolg požirek. Glavi je ponovno spustila na blazino in ugasnila luč. Še nekaj časa je ležala v postelji z odprtimi očmi zazrtimi v temo in poskušala ugotoviti, kaj so bile sanje in kaj resničnost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar