Just come back soon, really soon!

People change. They end up having nothing to say to each other, even if they were best friends the year before. 

Pogrešam ga, pogrešam ga z vsem svojim srcem z vsakim atomom svojega telesa. In vem, da se zdi neumno, da pogrešam nekoga, ki je še vedno tako blizu, da se praktično lahko sprehodim do njegove hiše. Vendar pogrešam osebo, ki je nekoč bil in osebo katera sem bila sama, čeprav se v tem trenutku počutim resnično dobro imam neprestano občutek, da mi nekaj manjka. Manjka mi tista oseba, ki me vedno postavi na resnična tla in mi pove stvari točno takšne kot so, čeprav večino časa sovražim to. Pogrešam dneve, ko je bil en sam klic dovolj, da je bil ob meni, medvedji objem in nasmeh, ki že sam po sebi dan naredi lepši, vse neumnosti. Pogrešam svojega najboljšega prijatelja in brata, osebo ki mi pomeni največ na svetu. 

Bravo!

Well done you fucked it up again.

Nekako ne vem kako sem lahko samo pomislila, da bo tokrat drugače. Trenutno sem v stanju, ko samo sem, počutim se prazno, kot da v meni ni ničesar več. In sovražim vse tiste poglede, ki govorijo da bo vse v redu a ko resnično pogledam v njihove oči je tam samo usmiljenje in posmeh. Želim si stran, skriti se v posteljo svoje sobe in je nikoli več ne zapustiti ali pa mogoče pobegniti v množici ljudi, ki so prav tako naveličanih svojih življenj.

We have had the time of our lives.

Memories stay, people don't.

Sedela sem v razredu z pogledom usmerjenim v razred, v moje sošolce in sošolke, profesor je nekje v ozadju mojih misli razlagal snov a jaz sem bila že nekaj časa daleč stran. Obrazi, tako znani in domači, obrazi ki so zadnja štiri leta obarvali vsak dan posebej. Imeli smo dobre dni in tiste malo manj. In ne glede na to, da smo imeli svoje nesporazume in prepire bom pogrešala vsakega od njih. Vem da imamo še nekaj skupnega časa, a nekako si ne morem pomagati, da nebi razmišljala kam nas bodo nesle poti življenja. Bomo vsi dosegli svoje cilje, svoje sanje, bomo postali popolni tujci, ki si delijo le košček svojih spominov.

https://www.youtube.com/watch?v=OK1eVXqIw10

I need summer.

Imela sem enkraten začetek tedna. Pridige, katerih imam sedaj že resnično dovolj. Vem, da so vse v moje dobro ampak resnični mi nebo pomagalo če mi bo nekdo govoril kaj naj naredim in kako naj to naredim. Mislim, da sem sama dovolj stara, da se zavedam svojih dejanj in posledic le teh.

In danes je bil dan vsekakor boljši kot včeraj. Če že ne zaradi drugega zaradi vremena. Resnično sem potrebovala malo sonca in vitamina D. In jutri je že sreda, ker pomeni, da je petek še en dan bližje. In resnično komaj čakam petek.

How do you know it's over?

"Maybe when you feel more in love with your memories than with the preson standing in front of you."

Vsak dan bolj verjamem, da je v tem stavku veliko preveč resnice. Ljudje se spreminjamo ne glede na to ali sami opazimo spremembe ali jih ne, nekako je to življenjska resnica, ki nam je noben nikoli ne zaupa dokler je ne občutimo na lastni koži. Spoznaš neko osebo in se vanjo zaljubiš, doživljaš z njo lepe trenutke in tudi tiste malo manj lepe in nato nekega dne spoznaš, da oseba, ki stoji pred tabo ni oseba v katero si se zaljubil. Nekdo, ki ti je najbližji čez noč postane tujec in nato spoznaš, da te osebe ne ljubiš več na način na katerega si jo, ampak si zaljubljen in ljubiš spomine, ki si jih delita.

Nekaj dni nazaj sem našla neko idejo kako ostati kreativen pri pisanju. Imaš naslove, kot za nekakšne spise, le da jih pišeš v svoj dnevnik. In eden od naslovov se glasi, love isn't complicated, we are. In nekako sem spoznala, da ta naslov popolno opisuje mene in verjetno še veliko drugih. Neprestano se tako močno trudim najti ljubezen ali nekaj njej podobnega in iščem izgovore, da je zakomplicirana in nemogoča, a nikoli v tem času nisem pomislila, da sem to mogoče jaz.

Why enjoy today when you can be worrying about tomorrow?

Potrebujem day off, resnično potrebujem pobeg v moj mali svet, potrebujem nekaj časa da se sprehodim med policami knjižnice, da vsako knjigo vzamem v roke si jo ogledam in jo občudujem. Potrebujem, zajtrk  v postelji in svoj najljubši film, dolgo kopel in tišino. Sama z svojimi najljubšimi stvarmi z tišino, ki jo tako potrebujem. Vendar vem, da lahko svoj sanjski dan pozabim vsaj za nekaj časa še.

Ljudje neprestano govorijo, da je v življenju če želiš biti srečen potrebno živeti iz danes na jutri. No jaz tega vsekakor nisem sposobna. Konec koncev kako naj se držim tega če vsak dan poslušam, kaj vse moram narediti do naslednjega dne, naslednjega tedna. Če neprestano poslušam, da nobena stvar, ki jo naredim ni dovolj dobra. In kako naj živim iz danes na jutri ne se naj ne zmenim za probleme jutrišnjega dne, če pa me vsi neprestano spominjajo na vse kar nisem naredila dovolj dobro.

Gone too soon.

Počitnic, ki sem jih tako krvavo potrebovala je konec. Jutri se vračamo v solo in v dvomesečno mučenje. In čeprav je bil namen teh počitnic se odklopiti mi nekako ni uspelo. Neprestano sem imela v mislih vse tiste stvari katere sem za ta teden hotela odložiti na stran. V nekaj besedah so bile te počitnice eno samo spanje, hrana in žalost. In čeprav niso bile ene boljših so bili še vedno dni ki, so bili dobri.

Draga mami, čeprav imaš rojstni dan šele jutri in čeprav verjetno nikoli ne boš prebrala tega kar bom napisala, bom to vseeno naredila. Za nami vsemi je vikend, ki ga nikoli ne bomo pozabili. Prehitra smrt bližnjega in veselje praznovanja pomešana z solzami, za katere nikoli nismo vedeli ali so zaradi sreče ali žalosti. Hvala ti, da si najboljša mama na svetu. Si moja najboljša prijateljica, moja svetla lučka v temi, si najboljše kar si kateri koli otrok lahko želi. In čeprav imava svoje nesporazume in slabe dni sem na koncu vsakega dneva vesela, da te imam. Saj veš kako sva se zmenili, ti nikoli ne umreš in jaz ti nekega dne zaupam svojo skrivnost.

In the blink of an eye, we never got to say goodbye. You were gone too soon. Počivaj v miru.

Well tell him that i miss our little talks

I know i'm good at something, i just haven't found it yet.

Vse kar si je želela, je bil nekdo, ob katerem bi se ponovno počutila živo. Nekdo, ki bi ji ponovno dal občutek popolnosti. Neprestano se je tako zelo trudila, da bi imela ob sebi nekoga, ki bi jo občudoval, da si je v glavi začela domišljati zaljubljenost, ki je v resnici ni bilo. Čeprav so obstajali fantje, ki so jo privlačili, v bližini nobenega od njih ni čutila tistega občutka. Mogoče se je neprestano preveč trudila, najti tistega pravega, namesto da bi njemu dovolila da najde njo.

Moments. Life is a series of moments. Let them go. Let them all go.

Celo sedaj sem se lahko spominjala tistega občutka nepobegljive navezanosti, kot so magneti navezani na hladilnik. Smešno, kako je nekdo, lahko tako velik del tebe, kot da se smejita istim šalam in jesta sladoledni kornet na isti način, si delita igrače, sanje in vse razen srčnega utripa in potem en dan - nič. Ne delita si ničesar več niti sanj in kot, da se nič od tega nikoli ni zgodilo.

Maybe i should let you go.

§                 Yellow: When you get older, where would you want to live?

§                 Tan: Where do you want to be right now?

§                 Lilac: What is your dream vacation?

§                 Beige: What is your favorite dream?

§                 White: Random fact?

§                 Purple: Tattoo you want?

§                 Tangerine: A regret?

§                 Gray: Wish at 11:11?

§                 Green: What do you wear to bed?

§                 Gold: Share a story that makes you smile?

§                 Blue: Are you still friends with the people you met in elementary school?

§                 Magenta: What is something you barely tell anyone?

§                 Red: What are your hobbies?

§                 Brown: Would you rather have a relationship or friend with benefit? Explain.

§                 Peach: Who is your favorite teacher so far?

§                 Pink: What is the meaning behind your url?

Yellow: Želela bi si živeti na plaži, v eni od tistih starih hiš, ki so zgrajene iz lesa in so z koli dvignjeni od tal, da jih morje ne poplavi, z veliko verando, ki bi obdajala celotno hišo in modrimi polkni. 

Tan: Nekje na toplem, peščena plaža, kopalke in sonce. 

Lilac: Najboljša družba, plaža, pijača in nepozabne zabave.

Baige: Zbuditi se ob njem. 

White: Ne maram ananasa. 

Purple: Napis And in that moment i swear we were infinite v obliki znaka za neskončnost na strani prsnega koša. 

Tangerine: Vse stvari, ki jih nisem naredila, ko bi jih lahko. 

Gray: Biti z njim. 

Green: Spodnje hlačke, in preveliko majico. 

Gold: Ko so bili moj bratranec in njegovi ter moji prijatelji mlajši so imel vrečo lešnikov v kateri je bil en oreh. In ker je nek prijatelj zmečkal tisti oreh tako, da od njega ni ostala nič, je moj bratranec tega prijatelja z kladivom po glavi.

Blue: Z nekaterimi ja. 

Magenta: Ne spomin se niti ene stvari, ki jo nebi povedala vsaj enemu od mojih najboljših prijateljev. 

Red: Branje in pisanje. 

Brown: Friend with benefit, ker je laži in manj dela. 

Peach: Moja razredničarka iz osnovne šole. 

Pink: Nebi vedla, naključje pač. 

But seriously let's make out.

I have to walk away from you, for me.

Razmišljala sem o njem pri zajtrku, in o tem kako je bil vedno lačen, vendar nikoli ni ničesar pojedel. In na veliko različnih načinov me je to spomnilo na sebe in na to kako se spopadam z ljubeznijo. Sestradana sem po njej, a tudi če jo imam točno pred sabo in si moram samo dovoliti jo vzeti, si nebom dovolila. Ostala bom lačna, ker je tako lažje kot pa se kasneje ukvarjati se z posledicami.

Vedela sem, da bi morala že dolgo časa nazaj potisniti na stran vsa ta čustva, ki so me preplavila vedno znova in znova, ko sem ga zagledala. Vendar po drugi strani sem se tako močno oklepala tega čustva, da je z časom postal del mene, del mojega srca. In resnično nisem vedela kako naj ga pustim za sabo, ko pa sem se ga oklepala z vsem svojim bitjem, in čeprav sem si ga večino časa želela pustiti za sabo se nikoli nisem resnično pripravila na to, da ga bom.

In order to understand, i destroyed myself.

The trouble with fiction is that it makes too much sense. Reality never make sense.

Ne mislim, da me imajo ljudje radi. Radi imajo različice mene za katere sem se odločila, da jim jih pokažem. Preproste stvari, dele mene katere je lahko imeti rad. In zadnje čase se v moji glavi vse večkrat pojavi vprašanje, ko do imel rad tiste zmešane stvari na mene. Kdo bo imel rad dekle, ki ne more nehati jokati in zgubi nadzor nad svojo jezo in trmo. Dekle, ki je včasih brez pravega razloga tako zelo na tleh, da nima noči niti za to, da bo vstala iz svoje postelje. Nekoga, kot sem jaz, ki porivam od sebe vse, ki gojijo čustva do mene. Kdo bo imel rad pošast v meni.

And sometimes you just have to forget about the person you once loved and move on.

"Na lestvici od 1 do 10, kako zelo zaljubljena si bila?" pogledala ga je, kot da prvič vidi njegov obraz in z otožnim glasom odgovorila. " Ne moreš, povedati kako zelo si zaljubljen, ali si bil, obstaja samo to, da si ali pa nisi. " In tisti trenutek je spoznala, da ga je ljubila dovolj, da bi zanj snela zvezde z neba in da ji on te ljubezni nikoli ni bil pripravljen vračati. Vedela je, da bo težko, ga ne imeti rada, ampak sedaj je razumela, da ji nikoli ni bilo usojeno, da ga obdrži v svojem življenju. Razumela je, da je bil on del njenega življenja samo zato, da jo je naučil kako zapustit preden biti zapuščen.

We crave what we can't have.

We either sink or we swim, because we won't get another chance.

Sobo je obdajal prijeten vonj po pomarančah in cimetu, nekje v ozadju se je slišala tiha otožna melodija in edino svetlobo so sobi dajale sveče, ki so gorele na okenski polici. Ležala sem v postelji zavita v toplo odejo in zrla v papirnate ptice in zveze, ki so krasile moj strop.

Odplavala sem. Odšla sem v nek drug prostor, ker je poleg mene na moji majhni postelji ležal on. On do koga sem gojila toliko različnih čustev in občutkov, da sem včasih pozabila na vse od njih. Pa vendar so nekako vedno ostajali z mano, me neprestani opominjali na nekaj kar nikoli nebom imela. Nanj me je vezalo toliko spominov in ne uresničenih sanj, pa vendar se mi je včasih zdelo, da jih nikoli nebom imela dovolj. Mislila sem, da sem ga prenehala imeti rada, a sem spoznala da sem enostavno pozabila. Čas in oddaljenost naredita to.

Another year, lots of new dreams.

Novo leto se približuje z vrtoglavo hitrostjo, vendar jaz niti približno še nisem pripravljena zapustiti staro. Neprestano me preganja občutek, da imam še vedno preveč neporavnanih računov, preveč sanj, ki se niso uresničile zaradi moje lastne trme.

Ponovno sem se odložila, da nebom delala novoletnih zaobljub kajti le teh nikoli ne uresničim, tudi če si zastavim še tako preprosto stvar jo prekršim v prvem tednu novega leta, zato ne vidim razloga za trud. Vendar sem ob neki sliki prišla na idejo, da vedno ko se zgodi nekaj kar zaznamuje tvoje življenje, vsak dogodek, ki se ti vtisne v spomin zapišeš na list papirja in ta papir spraviš v škatlo. In ko se leto konča vzameš to škatlo prebereš vsak spomin in nato kok papirja vržeš v ogenj.

I don't care if you only love the idea of me, i'll be the best damn idea you've ever had.

Zima jo je vedno spominjala, na njen volnen pulover na tleh njegove spalnice, ko je ležala v njegovem objemu in opazovala, drobne snežinke, ki so padale proti tlom in zakrivale sledi njenih stopinj pred njegovo teraso. Ne spominja se, da bi kdaj prej imela zimo rada na način na katerega ji ima sedaj, ko v žepu svojega plašča tišči roke, na katerih koža je zaradi vetra razpokana do krvi. In ne spominja se, da bi kdaj dovolila, da ji telo otrpne, ko mrzel veter čez topel plašč prodre do njene tople kože. Edina stvar, ki je še vedno ostala je, da sovraži kako ljudje krivijo zimo in slabo vreme za praznino v njihovih srcih.

In čeprav je minilo že veliko zim od tiste, ko je vsako noč prebila v njegovi spalnici, nikoli ni našla besed z katerimi, bi lahko ubesedila vsa narejena dejanja. Besed, ki bi opisale krivico in izgubljeno ljubezen. In včasih se ji je celo zdelo da je nerazumno ubesediti čustva, za katera nikoli ni bila resnično prepričana, da so obstajala. Želela si je da nebi bil tako zelo resničen kot je bil, želela je, da bi si ga samo izmislila v glavi, vendar so rože na njenem dovozu, ki jih je posadil poletje pred tisti zimo, opominjale na to, da bil še preveč resničen.

In tako čas, preganja dekle, ki je preživelo še eno zimo v učenju kako ljubiti nekoga in na fanta, ki je mislil, da si ne zasluži nobene topline, ki je ona ni mogla ponuditi.

Those who are heartless once care too much.

Včasih se mi zdi, da imam to slabo navado, da pobiram ljudi, ki so na tleh. Poiščem košček njihovega zlomljenega srca in ga ponovno sestavim v celoto. Zdi se kot, da padam na njihovo ranljivost. Vendar, na koncu oni vedno na nek način ozdravijo in odidejo, z koščkom mene. In včasih se sprašujem, kdo bo popravil mene.

http://www.youtube.com/watch?v=SA5pPiv1Y_Y

We can be heroes, just for one day.

http://www.youtube.com/watch?v=1g2VdB4YpzQ

You see things. You understand. And you keep quiet about it.

Končno sem dočakala film, ki je od tega trenutka naprej moj najljubši. Vedno sem imela rada drame, zgodbe, ki so imele smisel z resničnim življenjem in z svetom v katerem živimo. In vedno sem se iskala v njih. V zgodbah, v igralcih oziroma njihovih vlogah. Ob gledanju sem spoznala, da nikoli nisem hotela biti ena od njih, želela sem biti nekdo svoj, nekdo drugačen v vseh možnih pogledih te besede. In on koncu filma sem se zavedala, da sem. Nekdo, ki ima svoje mišljenje, svoj svet v katerem se počutim udobno čeprav vsi drugi na njega gledajo z viška.

Regrets collect like old friends. Here to relliwe your darkest moments.

We were lost, happy to disire nothing again.

"Porivaš ga od sebe kajne? Na vse načine se trudiš in si prizadevaš, da bi ga držala na razdalji iz katere te nebi mogel raniti." In imel je prav želela si je, da bi se mu lahko uprla. Da bi rekla konce tej igri, ki jo igrata že predolgo. Počutila se je utrujeno, vsak dan znova je bila bolj utrujena neprestanega igranja, glavne vloge v njuni zgodbi. Vedno je mislila, da je on najbolj čudovito bitje kar jih je kdaj spoznala. Način, na katerega se ji je nasmehnil, kot da bi poznal vse njene umazane skrivnosti in način, na katerega jo je prijel za roko, vedno ko je le lahko. Zdelo se je, da popolnoma normalo, da se dva resnično dobra prijatelja sprehajata po mestu z sklenjenima rokama. Zaljubila se je v jutro, ko se je prvič zbudila ob njem. Nekje na sredini, med njunimi polnočnimi pogovori, ki so bili izdihani z cigaretnim dimom in premori za jutranjo kavo čeprav je bila ura le nekaj čez polnoč. In med branjem ljubezenski sporočil, ki jih je pisal na njeno telo, je spoznala, da je zaljubljena v njegovo prisotnost, in v občutek njegove prisotnosti, ne pa njega samega.

I'm probably too weird for you.

Somewhere between all of our laughs, deep talks and little fights, i fell in love with you.

Želela si ga je, na način na katerega si že dolgo časa ni želela nikogar. In imela ga je tako blizu, da se ga je lahko dotaknila. Pa vendar sta bila najina svetova tako zelo daleč stran in tako zelo različna. On je bil najboljši v pošiljanju mešanih signalih, nikoli nisi vedel ali resnično misli tiso kar reče ali je vse skupaj samo še ena od njegovih šal. In ona je bila najboljša pri analiziranju svojih misli in pri drugih priložnostih. Ne glede na to kdo in kolikokrat so jo prizadeli je ona vedno našla najmanjše upanje za drugo priložnost.

In nič na svetu si ni želela bolj kot ležati poleg njega. Njuni telesi prepleteni pod goro odej, njene ustnice, ki poljubljajo vsako ped njegovega telesa, razen njegovih ustnic in njegove roke, ki božajo njeno. On, ki bi bil edini, ki bi jo videl v stanju sreče in zaljubljenosti. In ko bi prišla pomlad, bi ostali spomini na oznake, ki so jih pustile ustnice na zemljevidih njunih teles.

Ni se zavedala kako zelo je potrebovala pobeg od resničnega sveta, od neprestanega kaosa, ki jo je obdajal. Z hitrimi koraki je zakorakal po poti proti gozdu. In ko jo je objel somrak in so ji drevesa dajala zaščito pred svetom je odmislila svet, ki jo je obdajal in uživala v popolni tišini gozda. Nikogar, ki bi jo neprestano spominjal na napake, ki jih dela, nikogar, ki bi ji solil pamet. Le tišina gozda, šumenje listja pod njenimi nogami in nekje v daljavi ptičje petje, ter oddaljeno zvonjenje cerkvenih zvonov. Celo njen več dnevni glavobol je izginil. Ponovno se je počutila svobodno in srečno.

Life is for deep kisses and strange adventures.

I've spent most of my time, catching my breath, letting it go.

Tako zelo se je trudila, da bi našla nekoga, ki bi jo osrečil. Da je ob tem pozabila kako biti srečna brez ljubezni. Pozabila je tiste drobne stvari, ki so bile resnično potrebne za njeno lastno srečo. Včasih jo je že samo vonj po prihajajoči zimi ali poletju osrečil. Sprehodi med obarvanimi drevesnimi krošnjami z šumečim listjem pod nogami. Nebo, ki se je počasi a vztrajno pripravljalja na prihajajočo nevihto. In čeprav čeprav se je na vse kremplje oklepala teh malih stvari, so z časom vseeno zbledele in izginile. Postale so del vsega tistega kar je nekoč bila, ostale so del osebe kateri se nikoli ni bilo potrebo pretvarjati, da je srečna.

Poskušala je razumeti, ta nov odnos med njima. Ni bilo tako preprosto kot ali ga ima rada ali ga nima. In sovražila je dejstvo, da je vedela, da če ga obdrži v svojem življenju jo bo to mogoče ubila, ampak dovoliti mu oditi jo vsekakor bo.

Stala sta tam v njeni kuhinji, v nežni in otožni tišini. Tesno objeta kot, da so bile njune roke edina stvar, ki ju je držala pokonci. Za njo je bila samo njegova prisotnost v prostoru dovolj, da se je počutila kot da skuša dihati pod vod. On je bil edina oseba ob kateri si je dovolila čutiti, dovolila si je vtisniti v spomin vsak njegov dotik in vsako besedo. Čas, ki ga je preživela z njim je bil drugačen. Zdelo se je da on njega lahko dobi več kot samo ranjeno srce in zavržene upe.

How long has it been since someone touched part of you other than your body?

Vsekakor predolgo. In pogrešam to. Želim si to, a ob enem vem da bi vse lahko imela, če le nebi bilo mojih zidov, mojih predsodkov do ljubezni same.

Fifty shades of fucked up.

Mislim, da jo je bilo strah ljubiti včasih. Ljubezen je v njej prebudila vse neutemeljene strahove. Bila je tiste vrste punca, ki je imela rada stvari, ki so neskončne kot ocean in tiste, ki se jih je lahko dotaknila z blazinicami na svojih prstih. Nekaj, kar si lahko pogledal in v trenutku vedel kaj je, in mislim, da je zato imela težave z ljubeznijo. Kajti ljubezni se ni mogla dotakniti in se prepričati, da se nikoli nebo spremenila.

Po dolgi in neprijetni tišini je končno spregovorila "Ne verjamem v ljubezen. Nisem prepričana če obstaja. Mogoče za nekatere a zame vsekakor ne." Zresni obraz, a se ji že naslednji hip na usta prikrade tisti igrivi polovični nasmeh in z rahlim posmehom v glasu reče. "Ampak, če ti misliš da me ljubiš, je tudi to v redu." Ko izreče ta stavek, obrne svoj hrbet proti njemu in z dežnikom v roki odkoraka v deževno noč. Na sredini poti proti domu, ko se dež že skoraj umiri in proti zemlji padajo samo še drobne kapljice, zapre dežnik in nastavi svoj obraz kapljicam. Njena glava je pozna in težka, misli se kopičijo in poskuša jih urediti. Občutek ima, da čaka na nekaj kar nikoli nebo prišlo ali mogoče na nekoga za katerega, ve da bi ga morala že davno tega pozabiti. Pa vendar še vedno čaka in si ne dovoli, da bi bila z nekom več kot samo prijateljica. Ne dovoli si čustev, ki bi bila močnejša od čustev do njega. Nekako ji vedno uspe, da se z vsemi drugimi ustavi na prijateljski ravni, ker še vedno upa in čaka nanj.

In čez čas se naučiš, da ne potrebuješ nikogar, da preživiš. Kajti nihče nebo vedno tam, čeprav so obljubili, da bodo. Če ne drugega, nekega dne lahko pogledaš nekoga v oči in rečeš. Preživel sem in naredilo me je to kar danes sem.

Pravijo, da življenje nima pravil, pa jih vendar ima, čeprav samo osnovne tri. Prvega, če ne greš za tistim katerega hočeš ga nikoli ne boš imel. Drugo, če ne vprašaš bo odgovor vedno ne. In zadnjega, če ne stopiš koraka naprej boš za vedno obtičal na enem in istem kraju. Vendar kljub tem najpreprostejšim pravilom so na koncu edine stvari, ki jih obžalujemo, priložnosti ki smo jih zamudili in odložitve za katere smo čakali predolgo, da smo jih naredili.

I feel like i'm far away from this world.

I manage to destroy every, relationship, every friendship with my paranoid, over thinking, sabotaging  brain. I wish things were differen, but it's just who i am.

Moj idealen opis. Vsaj zanje čase se zdi tako, da uničim vsako stvar, ki se je dotaknem. Neprestano imam ta občutek, da vsako stvar, ki jo rečem ali naredim, naredim narobe. Zapletla sem se v igro v kateri so vsi ki me obkrožajo boljši igralci kot jaz sama. Želim si pobegniti, stran od vse drame, od vseh, ki se pretvarjajo da so nekaj kar niso.

Občutek imam, da se utapljam  čeprav me ne obkroža nobena voda. V prsih imam čuden občutek in moje dihanje je oteženo. Včasih, ko sem se tako počutila sem potrebovala samo globok vdih mrzlega zraka, ki je za nekaj kratkih trenutkov napolnil moja pljuča, sedaj ne pomaga niti to. Izgubljam se, v svojih lastnih mislih, izgubljam ljudi okoli sebe, ljudi ki so in še vedno pomenijo več kot vse drugo in ne glede nato kako močno se upiram in si želim, da se nebi utapljala na koncu dneva ostanem sama in izgubljena.

Heart still beating but it's not working.

They're floating lanterns in the sky. Can you believe that?

 Japanese lantern is a symbol of letting go of the past. 

Well here's a news flash, we're not Japanese. 

I know what your going to say, ¨It makes them feel better, Damon.¨ 

So what? For how long, a minute? 

A day?

 What difference does it make.

 Because in the end, when you lose somebody,

 every candle and prayer is not going to make up for the fact that the only thing you have left, 

is a hole in your life where that somebody that you cared about used to be.

Ponovno imam tisto obdobje, ko se neprestano mučim napisati blog, ker imam v glavi nešteto misli, ki jih ne znam izraziti drugače kot z besedam. A ko se usedem za računalnik odprem prazno stran se znajdem v slepi ulici. Napišem stavek, a ne zveni dobro ga pobrišem, začnem znova in ponovim vse skupaj od začetka. Zaprem okence in pustim stvari nakopičene v glavi. Vse preveč imam slabih dni zanje čase. Občutek imam da mi bo razneslo glavo in vse kar si želim je samota moje male sobice. Imam to slabo navado, da ko imam takšne dneve stresam slabo voljo okoli sebe in se hkrati pretvarjam, da sem popolnoma okei čeprav globoko v sebi umiram.

Ob takšnih dneh si nadvse želim pobegniti. Ne daleč le stran, od vsega hrupa in zmešnjave, ki me obdaja.

She want the part of him that he refuse to give.

Edini način, da je ob večerih lahko zaspala je bil, da je mislila nanj na noči preživete ob njem. Še vedno je lahko čutila njegove prste na njeni koži in njene na njegovi. Nedolžni dotiki, ki so povedali več kot tisoč besed. Ni minila noč, da se nebi prikradel v njene sanje.

Včasih si je želela samo sedeti poleg njega. Želela si je gledati smešne in grozljive filme z njim, se smejati. Načrtovati stvari, ki jih nikoli nebi počela, ampak iz nekega čudnega razloga je bilo že samo načrtovanje le teh dovolj za njo. Hotela je z njim govoriti o vsem in ničemer, se znova in znova zaljubiti vanj dokler se nebi naveličala eden drugega, ampak do takrat si je želela njega.

Bila bi samo poglavje nikoli končane knjige njunih življenj, spominjala bi se vseh čudovitih trenutkov vendar se nebi bala novih.

Bila je samotar. Nikoli ni imela ogromen skupine ljudi, ki bi jo obkrožali le tiste najbližje. Ljudje je niso pogrešali in nikoli ni bila prva oseba, ki bi jo kdo iskal v množici ljudi. Znala se je zliti z njo. Ostati neopažena in všeč ji je bilo tako, kajti ona na drugi strani je oboževala opazovati ljudi. Nezavedni gibi in besede, ki so včasih prizadele bolj kot katero koli orožje.

Knjige so bile njene največje zaveznice. Skrila se je za njihove platnice in se z vsak novo knjigo spremenila v drugo osebo. Tako je lahko odplavala na različne kraje, ki so bili bodisi resnični ali ne. V nekaterih se je počutila srečno spet v drugih, je bilo vse kar je čutila praznina, ki so je razjedala tudi v resničnosti.

http://www.youtube.com/watch?v=2tMKO_9SD1Y

And in that moment i swear we were infinite.

I had so much to say, but no one to listen.

Včasih si tako želim povedati nekomu svoje občutke. Vse. Pridejo dnevi ko krvavo potrebujem nekoga, ki bi samo poslušal in sprejemal moje misli in občutke. Pa saj imam ljudi, ki poslušajo vse moje najmanjše bedarije in neumnosti, a si nekako želim nekoga, ki me ne pozna tako kot me oni. Nekoga, ki bi ga naključno srečala na ulici in mu izlila vse svoje misli, on bi sedel in poslušal brez besed in ko bi končala bi ponovno ostal tiho in me samo potegnil v objem. Želim si poravnati svoje misli jih ponovno popredalčkati a enostavno ne morem, ostajajo velika luža zmede v moji glavi. So dnevi, ko se počutim odlično in ljubim življenje in so dnevi, ko je vse kar si želim topla odeja in mehkoba moje postelje.

All at once summer collaspsed into fall.

Toplota poletnih dni je izginila z hladnim jesenskim vetrom kot listje z dreves. Poletje je bilo sedaj resnično samo še spomin in zdelo se je, da so vsi razen nje pozabili nanj. Ona se ga je spominjala vsak večer pred spanjem, sanjala je o njem. Pogrešala je dolge poletne noči preživete ob ognju, pogovore, ki so trajali pozno v noč. Vonj po morju in občutek brez težnosti. Trenutke, ko se je vprašala kateri dan je že res danes. Vonj po sveže pokošeni travi in njega.

The problem, is fariytales don't come true.

I't been weird lately. I feel like I'm not here even though I am.

Včasih je pozno ponoči ležala v svoji postelji, zrla v plastične zvezde, ki so krasile njen strop in jokala. Brez razloga, pa vendar z nešteto le teh. Ker nikoli ni bila dovolj dobra, zaradi stvari katere so o njej govorili popolni tujci. Ker njena družina ne funkcionira na način, na katerega bi družina morala funkcionirati. Ker je le stranska igralka v svojem lastnem življenju. Neprestano ji govorijo naj se neha pritoževati in obremenjevati z vsemi tistimi ne pomembnimi stvarmi. Naj neha delati dramo iz vsake najmanjše stvari. Zato je stvari začela zadrževati v sebi, in ob tem samo sebe spremenila v tempirano bomo, ki stoji in čaka, na svoj čas da jo raznese. Pretvarja se, da je najsrečnejše dekle na svetu, vendar ko ostane sama se zlomi.

Maybe i am just too fucked up for anyone to handle.

Si se kdaj zaljubila v osebo za katero si vedela, da se nebi smela? Se na vse načine upirala svojim čustvom a so na koncu vseeno zmagala. Z vsakim novim dnevom si padala v večjo luknjo iz katere ni bilo izhoda in poskušala skriti svoje občutke na vse možne načine. In na koncu so vsi drugi ljudje, ki so te poznali samo bežno vedeli tvoja čustva, le oseba ki so ji bila namenjena ne.

None of us are perfect, we all come with baggage.

Sončna in topla poletna jutra so postala temačna in meglena. Ulična svetila se poigrava z mojo senco, ko zavita v jakno in šal hodim proti avtobusni postaji. Odvržem cigaretni ogorek in stopim na avtobus, vdihnem topel in zatohel zrak, se še vedno napol v spanju nasmehnem vozniku in se usedem na svoje običajno mesto. Sedim in opazujem kako svet leti mimo mene, po glavi se mi podi nešteto misli in ko končno ujamem eno od njih se zavem, da je resnično čaš, da pustim poletni radosti, da jo odnese skupaj z listi iz dreves, ki se pripravljajo na skrivnost, ki jo lahko prinese le zima. Zvem se, da je ponovno prišel čas branja starih knjig in pitja kave, da lahko prebereš še tistih naslednjih sedem poglavji preden te odnese spanec.
Vendar se mi ta jesen zdi drugačna, mogoče pa je tak le september. Zdi se mi da ta september ni le branje starih knjig in pitje kave v lokalih, kjer zmrzuješ zunaj na mrazu samo zato, da zraven lahko uničuješ svoja pljuča z cigaretnim dimom. Zdi se mi, da je ta september spominjanje same sebe, da me ne sme biti strah se zaljubiti in da bi se mogoče morala začeti bati umiranja.
Ta jesen je predvsem upanje, da bom mogoče našla nekoga, ki me bo po pijani in megleni noči nesel domov. Da bom našla nekoga, ki me bo sprejel z vso mojo prtljago iz preteklosti in bo kljub skrivnostim, ki si jih bosta zaupala najini telesi ostal ob meni in se vame mogoče celo zaljubil. Da me bo zjutraj zbudil vonj po kofeinu, ko bom objeta ležala v njegovem objemu. 

Gone by mornin light.

I feel like we've messed this up to much to even start to fix it.

Sedela je za kuhinjsko mizo, opazovala mati in se trudila, da na noben način nebi pokazala, da jo je ponovno prizadel. Sedela je in se zadrževala, da nebi stekla v svojo sobo zaloputnila z vrati in se zjokala ponovno. Hotela mu je dokazati, da ji ne pride do živega nič več, čeprav ji še vedno je, z vsako izrečeno besedo posebej. Odmislila je misel na grajo in se izgubila pri pogovoru med materjo in očetom. Ujela je tisti del v katerem se je pritoževal dan vsemi možnimi stvarmi. Brez besed in z krožnikom, na katerem je bila hrana, ki se je niti ni dotaknila, odložila krožnik, ogovorila na zastavljeno vprašanje in odkorakala v svoj mali svet.

Včasih si je želela pobegniti, ne daleč in ne za dolgo. Samo zato, da bi videla če bi opazili. Čeprav je vedela, da mati bi, jo je neprestani preganjala misel na očeta. Bi  mu bilo mar?