Razmišljala sem o njem pri zajtrku, in o tem kako je bil vedno lačen, vendar nikoli ni ničesar pojedel. In na veliko različnih načinov me je to spomnilo na sebe in na to kako se spopadam z ljubeznijo. Sestradana sem po njej, a tudi če jo imam točno pred sabo in si moram samo dovoliti jo vzeti, si nebom dovolila. Ostala bom lačna, ker je tako lažje kot pa se kasneje ukvarjati se z posledicami.
Vedela sem, da bi morala že dolgo časa nazaj potisniti na stran vsa ta čustva, ki so me preplavila vedno znova in znova, ko sem ga zagledala. Vendar po drugi strani sem se tako močno oklepala tega čustva, da je z časom postal del mene, del mojega srca. In resnično nisem vedela kako naj ga pustim za sabo, ko pa sem se ga oklepala z vsem svojim bitjem, in čeprav sem si ga večino časa želela pustiti za sabo se nikoli nisem resnično pripravila na to, da ga bom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar