Nekako ne vem kako sem lahko samo pomislila, da bo tokrat drugače. Trenutno sem v stanju, ko samo sem, počutim se prazno, kot da v meni ni ničesar več. In sovražim vse tiste poglede, ki govorijo da bo vse v redu a ko resnično pogledam v njihove oči je tam samo usmiljenje in posmeh. Želim si stran, skriti se v posteljo svoje sobe in je nikoli več ne zapustiti ali pa mogoče pobegniti v množici ljudi, ki so prav tako naveličanih svojih življenj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar