Sedela sem v razredu z pogledom usmerjenim v razred, v moje sošolce in sošolke, profesor je nekje v ozadju mojih misli razlagal snov a jaz sem bila že nekaj časa daleč stran. Obrazi, tako znani in domači, obrazi ki so zadnja štiri leta obarvali vsak dan posebej. Imeli smo dobre dni in tiste malo manj. In ne glede na to, da smo imeli svoje nesporazume in prepire bom pogrešala vsakega od njih. Vem da imamo še nekaj skupnega časa, a nekako si ne morem pomagati, da nebi razmišljala kam nas bodo nesle poti življenja. Bomo vsi dosegli svoje cilje, svoje sanje, bomo postali popolni tujci, ki si delijo le košček svojih spominov.
https://www.youtube.com/watch?v=OK1eVXqIw10
Ni komentarjev:
Objavite komentar