Wake me up when september ends.

Ponovno se je začelo obdobje, ko je nedelja najbolj nezaželen dan v tednu.

Občutek imam da se zima približuje hitro, prehitro. Čeprav se je jesen komaj začela se mi zdi, da se že izteka in da vsako najmanjše živo bije čaka na to, da zapade prvi sneg. Nekaj ostrega prebode srce in zaboli bolj kot kdajkoli in vsekakor ni bodalo, je nekaj česar se ne da videti, nekaj česar se ne moreš dotakniti. Nekaj nematerjalnega. Strah? Vendar pred čim, pred dejstvom, da se zdi da bo tokrat zima drugačna. Bolj temna in mrzla. Mogoče celo osamljena. In čeprav se trudim se mi zdi, da nimam oblasti nad mislimi, ki se mi podijo po glavi. Da nimam oblasti nad sabo, svojim telesom, svojimi čustvi.

Mogoče samo zato, ker postanem ljubosumna samo zaradi stvari, ki so moje. Ker sem trmasta kot vrag in ker vse prevečkrat rečem, besedo oprosti. Obnašam se, da mi je vseeno samo zato ker mi pomeni preveč. Preveč preanaliziram najmanjše stvari in izpadem kot največji čudak samo zato, da se zaščitim pred samo seboj.

Philophobia is the fear of emotional attachment; fear of being in or falling in love.

Poznala je občutek, ko si si tako močno želel nečesa, da je bolelo. Bolelo zaradi čustev, ki so divjala v njej. Želela si ga je bol kot si je majhna punčka želela nove igrače za božič. A čeprav ga je imela vedno na dosegu roke le dotakniti bi se ga morala, jo je strah vedno zadrževal pred bolečino. Onadva no nista si bila usojena, on in ona nikoli onadva. Ali pa je bilo vse skupaj samo v njeni glavi mogoče se je njuna ljubezen zdela prepovedana samo njej. Oboževala je noči, sanje ki so se zdele tako pristne tako resnične. Pa vendar bile so le sanje in bila sta le on in ona nikoli onadva.

V vseh pogledih čudovit, pa vendar tako nedosegljiv.

Everytime we talk i fall alittle harder.

Being around him wasn't hard. It didn't hurt. Until now.

Za delček sekunde je bila svobodna, imela je občutek da bi lahko poletele če bi samo razširila roke. A je občutek tako hitro kot se je začel tudi minil. In ponovno je bila sama z svojimi mislimi in vedela je, da bo odplavala. Vedno je oboževala trenutke, ki jih je preživela z njim, pogovore ki sta jih imela. Vedno do sedaj. Bolelo je, bolj kot je mislila da bo. Bilo je toliko stvari, za katere si je želela da bi mu jih lahko povedala. A jih je zadržala zase.

Pridejo trenutki, ko resnično pogrešam nekoga, ki bi me objel in mi rekle, da me ima rad. In pridejo trenutki, ko se sprašujem ali bom sploh še kdaj čutila tiste metuljčke v trebuhu, slabost ki jo čutiš ko vidiš osebo ki ti pomenu vse na svetu. In potem prideš do tja ko ji in veš da je narobe. Kajti ti pa in sta nekaj kar se nebo nikoli zgodilo. In čeprav mi je všeč, da sem se spremenila hkrati sovražim dejstvo, da sem se. Včasih sem se znala odpreti se zaupati nekomu sedaj ne znam, ne upam.Vse kar mi roji po glavi rajši obdržim zase, tako mi vsaj nihče ne more pridigati.

I need to get away, from everything just for a while.

Resnično si želim, da bi lahko. Ironično je kako smo sli ljudje različni in kako nas čas in napake iz preteklosti spremenijo. Včasih sem ji lahko zaupala vse, svoje najbolj skrite želje sedaj pa se zdi kot, da je zamen nekdo ki ga ne razumem več naj se še tako trudim.

Je preveč če si želim nekoga ki bi bil kot jaz. Čuden na nek svoj način.

Rdeča lica in v očeh se je svetilo srce.

Redko, skoraj nikoli se ne zgodi, da bi blog pisala podnevi. Še posebej ne ob 3h popoldne pa vendar, zvečer me nebo doma in nekako že od včeraj zvečer čutim potrebo po umiku iz resničnega sveta. Kajti ko pišem se mi zgodi ravno to odplava nekam daleč, stran od vsakdanje rutine stran od sveta v katerem živim. In ravno danes sem jih slišala nekaj na to tema kako vedno delujem srečna in nasmejana, ko pa berejo moje bloge se jim zdi, da sem najbolj depresiven človek na svet. Kaj če sem res, kaj če je vse skupaj samo maska igra katero igram že tako dolgo, postajam v njej tako odlična da nihče ne opazi. Kaj če je vse skupaj samo laž, ki jo sama sebi in drugim govorim že tako dolgo, da resnično začenjam verjeti v njo. Ampak nekako se mi zdi, da vedno ko pišem odmislim vse to, postanem oseba, ki je skrita nekje v moji duši v najbolj skritem in prašnem kotičku mojega srca, kot da je tam pozabljena in pride na plan samo ob pobegu iz resničnega sveta.

Šibkost, ki jo naredi človeka.

"Ljudje smo prezapletena bitja. Preveč pričakujemo od ljudi, ki nas nočejo in zahtevamo nemogoče, čeprav poznamo dejstva. Ustvarjamo iluzije ki jih pravzaprav ne želimo. Sanjarimo. In potem boli."

Zgornji odstavek, se mi zdi tako resničen, tako pristen in obožujem zven besed, ko si ga preberem potihoma, zase. Je res? Smo ljudje res prezapletena bitja? Ustvarjamo iluzije za katere vemo, da so nemogoče pa jih še vedno ustvarjamo, zgolj zato, da smo srečni, da se za kratek trenutek počutimo kot delček nečesa, kot da nekam pripadamo. Čeprav poznamo dejstva zahtevamo nemogoče. Mislimo, da lahko pozabimo nekoga, ki je kriv za naše mišljenje čeprav nam vedno znova dokazuje, da ima prav. Ko čustva niso več pomembna, kajti vgravirana so v naše misli, po njihovi zaslugi. Dejstvo je da je nemogoče pozabiti nekoga ki tako močno upliva nate.

Zadnji let ptic, sončni zahod in težke misli.

Morda pa imajo vendarle prav, ko pravijo da se začnemo zavedati kaj smo imeli šele ob izgubi le tega. Navezanost. Potrebovala ga je, bol kot je potrebovala zrak. Potrebovala ga je ob sebi, njegovo roko v njeni, njene ustnice na njegovih. Potrebovala ga je bol kot je on potreboval njo. Misel na življenje brez njega jo je navdala z grozo. Bi preživela? Bi bila je močna pa vendar bi si vsak dan znova želela umreti.

Če bi rekla, da vem kako se počuti, bi se zlagala. Občutek navezanosti mi je na nek način tuj, saj sem navezana na ljudi okoli sebe, na starše in prijatelje. Vendar mi je navezanost, ki jo zaznam pri njej tuja. In na nek način me je strah le te. Ko se začnem na nekoga navezovati se umaknem, poiščem kakšen čuden izgovor. Ne dovolim si, da bi se navezala, da bi nekoga potrebovala bolj kot zrak. Kajti boli, ko oseba brez katere ne moreš živeti, odide ostaneš sam, z navezanostjo in bolečino. In na koncu vsi odidejo.

In potem pridejo trenutki, ko hrepenim po tem, da bi me nekdo objel, poljubil in mi rekel da me ima rad. A me je strah tistega, ki pride za tem. Nekako nevem od kdaj imam tak odpor in strah do zvez. In z tem vsekakor ne mislim odpora do zvez drugih. Na nek čuden način me je strah same sebe. Ali pa se mi vse skupaj samo zid, ker tako močno pogrešam nekoga ob sebi, metuljčke v trebuhu,...

http://www.youtube.com/watch?v=mMmSOgF7UgI&feature=related <3

Biti nekdo vreden imena.

Tako preprosto je verjeti, preveč preprosto.

Sovražim, ker se tako hitro in močno navežem na ljudi, ki jim ne pomenim pol toliko kot oni meni. In sovražim, ker tako hrepenim po nekom, ki bi bil kot jaz, da bi me razumel, vedel točno kaj mi leži na duši brez kakršne koli besede ali dejana. Vem sanjam pa vendar, se zdi da lebdim nad svetom in opazujem svoje življenje kot neka tretja oseba, ki je svetu neznana. In čudno je ko na prvi pogled opaziš da imaš prijatelje, pa vendar nikoli ne dobiš občutka, da bi dejansko nekam spadal. In v resnici se najbolje počutiš sam v samoti z svojimi mislimi.

Na koncu so samo še obžalovanja in priložnosti, ki smo jih zamudili.

Zgornji stavek mi je tako presneto všeč, ko si ga potiho izgovorim v mislih me tako močno spominja name ob enem pa se mi zdi moje popolno nasprotje. So stvari ki jih obžalujem in so tiste ki jih ne, kaj ni tako pri vsakem iz med nas? Na nek način obžalujem, da sem te počitnice postala nekdo drug. Ne morem reči ali sem postala nekdo ki mi je všeč ali ne vem samo to, da sem se spremenila in da poti nazaj ni.

She acts like summer and walks like rain.

Zadnjih 14 dni, imam vsak večer odprto okence za pisanje novega bloga vendar nekako nikoli ne začnem dejansko pisati. Prsti imam nameščene na tipkovnico in želijo si premikanja, hrepenijo po tem, da bi jim dovolila, da opravijo svoje delo a me je nekako strah in tako vsak večer okno ostane prazno moja volja pa se iz dobre spremeni v eno tistih za katere nikoli ne moreš reči ali je jeza, žalost ali pa samo občutek osamljenosti.

Spomnim se, kako sem včasih lahko izrazila svoje misli z besedam, tako enostavno. Sedaj se zdi, kot da misli nimajo podobe, so nedefinirane. Samo obstajajo in strah me je, ker jih ne poznam, konce koncev so moje misli in kdo drug naj bi jih poznal če ne jaz. Strah me je, da me besede zapuščajo, da so se me naveličale.

The seasons have changed and so have we.

Poletje in z njim počitnice, se počasi zaključujejo in nekako nevem ali sem zaradi tega vesela ali me spravlja v sabo voljo. In zadnjih 10 dni poskušam izkoristiti vsak trenutek, ki mi je še ostal. In rada bi tiste drobcene trenutek radosti in veselja zakopala globoko vase pa čeprav jih je bilo tako malo.

Pravijo, da si na koncu vsakega poletja druga oseba in mogoče imajo prav. Pridejo trenutki, ko se mi zazdi, da sem popolnoma druga oseba. Nekdo za katerega sem davno tega obljubila, da nebom nikoli. Ampak ali ni vedno tako, da na koncu postanemo nekdo za kar smo vedno trdili da ne bomo.

Rodila sem je jutri. Danes živim. Včeraj so me ubili.

Sprejela sem odločitve, ki so spremenile marsikaj vendar še vedno nevem kaj vse. Nehala sem razmišljati kaj je prav ali narobe in nehala sem si postavljati vprašanja zakaj.

Trenutki, ko je sama sedela v parku in opazovala ljudi, ki so se sprehajali mimo nje drže se za roke, z pogledi ki so povedali več kot besede. Včasih se ji je zdelo, da nikoli več nebo čutila tistih metuljčkov ki letajo po trebuhu, mravljinc, ki stresejo telo ob dotiku ali pogledu ljubljene osebe. Pozabila je že kako je ko te nekdo stisne v objem in ti reče, da se bodo stvari uredile čeprav se ne bodo. Sama sebe je spremenila v popolnega robota, brez čustev in sanj.

I could say i'm sorry, wouldn't mean a thing.

Na tisoče zamolčanih besed, premnogo vprašanja, telesa prelivajoča se v dvom. Trenutki nepričakovanih naključji, ko nas preseneti življenje samo.

Želim si, da bi znala pisati tako. Imam dneve, ko se besede same pojavljajo v mojo glavi tako, da nevem kaj z njimi in potem pridejo dnevi tišine, ko tam ni ničesar kar bi bilo vredno omembe.
Sedela je na verandi in se nastavljala še zadnjim sončnim žarkom, ki so osvetljeval nebo. Odeta v najtoplejšo odejo je sedela tam in opazovala dan, ki se je poslavljal. Na obrazu je imela enega tistih brezbrižnih izrazov, ki so povedali, da je odplava, odšla v svoje misli in sanje. A tokrat se ji je vse zdelo drugače in začenjala je verjeti v to kar so govoril. Na koncu vsakega poletja si popolnoma druga oseba. In čeprav poletja še ni bilo konce je videla spremembe v in na sebi. Postala je nekdo za kar je vedno govorila, da nebo in verjetno si je prvič v svojem življenju želela, da se šola končno začne.

Od včeraj naprej je z mojega seznama TODOINLIFE zbrisano nočno kopanje v bajarju. In čeprav sem se po vsej verjetnosti prehladila je bilo nepozabno. In od danes naprej sovražim mačka.

It's good to know you still care.

Let's get drunk and tell each other everything we're too afraid to say sober.

What’s stopping you from going for the person you like?
 
Vprašanje, ki si ga je že neštetokrat postavila v svoji glavi in nanj imela vedno isti odgovor. Sama sebe, strah pred zavrnitvijo pred tem, da je zanj le prijateljic, ena tistih najboljših. Vedno preden zaspi, se sprašeje, če ve da je vse na kar misli preden zaspi. Če ve, da je zanjo več, veliko več kot samo prijatelj.

Današnji dan je bil eden slabših. In zanj imam 3 besede, razočaranje, razočaranje in razočaranje.
Prvič nad starši, drugič nad sabo in tretjič nad ljudmi okoli sebe. Nad starši, ker sovražim to, da vedno postavljata druge pred mene in Hano, kot da so oni nekaj kar mi dve nisva. Nad sabo, ker vem, da ima mami prav, da si moram z glave zbiti trmo in jezo in vse tiste slabe lastnosti pa vendar vedno znova počnem te stvari. In nad ljudmi okoli sebe oziroma samo nad določeno osebo. Včasih se mi zdi, kot da tamala (neka družinska prijateljica) nebi imela svojega mišljenja, svojega življenja. Vse kar imam jaz mora imeti ona. Sem imela jaz v sobi na steni miki miško jo je imela ona, imam jaz 3 uhane v levem ušesu jih ima ona, imam jaz novo profilno sliko z očali jo ima ona, imam jaz nov telefon ima ona istega.