petek, 12. avgust 2011

I could say i'm sorry, wouldn't mean a thing.

Na tisoče zamolčanih besed, premnogo vprašanja, telesa prelivajoča se v dvom. Trenutki nepričakovanih naključji, ko nas preseneti življenje samo.

Želim si, da bi znala pisati tako. Imam dneve, ko se besede same pojavljajo v mojo glavi tako, da nevem kaj z njimi in potem pridejo dnevi tišine, ko tam ni ničesar kar bi bilo vredno omembe.
Sedela je na verandi in se nastavljala še zadnjim sončnim žarkom, ki so osvetljeval nebo. Odeta v najtoplejšo odejo je sedela tam in opazovala dan, ki se je poslavljal. Na obrazu je imela enega tistih brezbrižnih izrazov, ki so povedali, da je odplava, odšla v svoje misli in sanje. A tokrat se ji je vse zdelo drugače in začenjala je verjeti v to kar so govoril. Na koncu vsakega poletja si popolnoma druga oseba. In čeprav poletja še ni bilo konce je videla spremembe v in na sebi. Postala je nekdo za kar je vedno govorila, da nebo in verjetno si je prvič v svojem življenju želela, da se šola končno začne.

Od včeraj naprej je z mojega seznama TODOINLIFE zbrisano nočno kopanje v bajarju. In čeprav sem se po vsej verjetnosti prehladila je bilo nepozabno. In od danes naprej sovražim mačka.

It's good to know you still care.

Ni komentarjev:

Objavite komentar