Sovražim, ker se tako hitro in močno navežem na ljudi, ki jim ne pomenim pol toliko kot oni meni. In sovražim, ker tako hrepenim po nekom, ki bi bil kot jaz, da bi me razumel, vedel točno kaj mi leži na duši brez kakršne koli besede ali dejana. Vem sanjam pa vendar, se zdi da lebdim nad svetom in opazujem svoje življenje kot neka tretja oseba, ki je svetu neznana. In čudno je ko na prvi pogled opaziš da imaš prijatelje, pa vendar nikoli ne dobiš občutka, da bi dejansko nekam spadal. In v resnici se najbolje počutiš sam v samoti z svojimi mislimi.
Na koncu so samo še obžalovanja in priložnosti, ki smo jih zamudili.
Zgornji stavek mi je tako presneto všeč, ko si ga potiho izgovorim v mislih me tako močno spominja name ob enem pa se mi zdi moje popolno nasprotje. So stvari ki jih obžalujem in so tiste ki jih ne, kaj ni tako pri vsakem iz med nas? Na nek način obžalujem, da sem te počitnice postala nekdo drug. Ne morem reči ali sem postala nekdo ki mi je všeč ali ne vem samo to, da sem se spremenila in da poti nazaj ni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar