Spomnim se, kako sem včasih lahko izrazila svoje misli z besedam, tako enostavno. Sedaj se zdi, kot da misli nimajo podobe, so nedefinirane. Samo obstajajo in strah me je, ker jih ne poznam, konce koncev so moje misli in kdo drug naj bi jih poznal če ne jaz. Strah me je, da me besede zapuščajo, da so se me naveličale.
The seasons have changed and so have we.
Poletje in z njim počitnice, se počasi zaključujejo in nekako nevem ali sem zaradi tega vesela ali me spravlja v sabo voljo. In zadnjih 10 dni poskušam izkoristiti vsak trenutek, ki mi je še ostal. In rada bi tiste drobcene trenutek radosti in veselja zakopala globoko vase pa čeprav jih je bilo tako malo.
Pravijo, da si na koncu vsakega poletja druga oseba in mogoče imajo prav. Pridejo trenutki, ko se mi zazdi, da sem popolnoma druga oseba. Nekdo za katerega sem davno tega obljubila, da nebom nikoli. Ampak ali ni vedno tako, da na koncu postanemo nekdo za kar smo vedno trdili da ne bomo.
Rodila sem je jutri. Danes živim. Včeraj so me ubili.
Sprejela sem odločitve, ki so spremenile marsikaj vendar še vedno nevem kaj vse. Nehala sem razmišljati kaj je prav ali narobe in nehala sem si postavljati vprašanja zakaj.
Trenutki, ko je sama sedela v parku in opazovala ljudi, ki so se sprehajali mimo nje drže se za roke, z pogledi ki so povedali več kot besede. Včasih se ji je zdelo, da nikoli več nebo čutila tistih metuljčkov ki letajo po trebuhu, mravljinc, ki stresejo telo ob dotiku ali pogledu ljubljene osebe. Pozabila je že kako je ko te nekdo stisne v objem in ti reče, da se bodo stvari uredile čeprav se ne bodo. Sama sebe je spremenila v popolnega robota, brez čustev in sanj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar