Za delček sekunde je bila svobodna, imela je občutek da bi lahko poletele če bi samo razširila roke. A je občutek tako hitro kot se je začel tudi minil. In ponovno je bila sama z svojimi mislimi in vedela je, da bo odplavala. Vedno je oboževala trenutke, ki jih je preživela z njim, pogovore ki sta jih imela. Vedno do sedaj. Bolelo je, bolj kot je mislila da bo. Bilo je toliko stvari, za katere si je želela da bi mu jih lahko povedala. A jih je zadržala zase.
Pridejo trenutki, ko resnično pogrešam nekoga, ki bi me objel in mi rekle, da me ima rad. In pridejo trenutki, ko se sprašujem ali bom sploh še kdaj čutila tiste metuljčke v trebuhu, slabost ki jo čutiš ko vidiš osebo ki ti pomenu vse na svetu. In potem prideš do tja ko ji in veš da je narobe. Kajti ti pa in sta nekaj kar se nebo nikoli zgodilo. In čeprav mi je všeč, da sem se spremenila hkrati sovražim dejstvo, da sem se. Včasih sem se znala odpreti se zaupati nekomu sedaj ne znam, ne upam.Vse kar mi roji po glavi rajši obdržim zase, tako mi vsaj nihče ne more pridigati.
I need to get away, from everything just for a while.
Resnično si želim, da bi lahko. Ironično je kako smo sli ljudje različni in kako nas čas in napake iz preteklosti spremenijo. Včasih sem ji lahko zaupala vse, svoje najbolj skrite želje sedaj pa se zdi kot, da je zamen nekdo ki ga ne razumem več naj se še tako trudim.
Je preveč če si želim nekoga ki bi bil kot jaz. Čuden na nek svoj način.
Ni komentarjev:
Objavite komentar