Občutek imam da se zima približuje hitro, prehitro. Čeprav se je jesen komaj začela se mi zdi, da se že izteka in da vsako najmanjše živo bije čaka na to, da zapade prvi sneg. Nekaj ostrega prebode srce in zaboli bolj kot kdajkoli in vsekakor ni bodalo, je nekaj česar se ne da videti, nekaj česar se ne moreš dotakniti. Nekaj nematerjalnega. Strah? Vendar pred čim, pred dejstvom, da se zdi da bo tokrat zima drugačna. Bolj temna in mrzla. Mogoče celo osamljena. In čeprav se trudim se mi zdi, da nimam oblasti nad mislimi, ki se mi podijo po glavi. Da nimam oblasti nad sabo, svojim telesom, svojimi čustvi.
Mogoče samo zato, ker postanem ljubosumna samo zaradi stvari, ki so moje. Ker sem trmasta kot vrag in ker vse prevečkrat rečem, besedo oprosti. Obnašam se, da mi je vseeno samo zato ker mi pomeni preveč. Preveč preanaliziram najmanjše stvari in izpadem kot največji čudak samo zato, da se zaščitim pred samo seboj.
Philophobia is the fear of emotional attachment; fear of being in or falling in love.
Poznala je občutek, ko si si tako močno želel nečesa, da je bolelo. Bolelo zaradi čustev, ki so divjala v njej. Želela si ga je bol kot si je majhna punčka želela nove igrače za božič. A čeprav ga je imela vedno na dosegu roke le dotakniti bi se ga morala, jo je strah vedno zadrževal pred bolečino. Onadva no nista si bila usojena, on in ona nikoli onadva. Ali pa je bilo vse skupaj samo v njeni glavi mogoče se je njuna ljubezen zdela prepovedana samo njej. Oboževala je noči, sanje ki so se zdele tako pristne tako resnične. Pa vendar bile so le sanje in bila sta le on in ona nikoli onadva.
V vseh pogledih čudovit, pa vendar tako nedosegljiv.
Ni komentarjev:
Objavite komentar