Rdeča lica in v očeh se je svetilo srce.

Redko, skoraj nikoli se ne zgodi, da bi blog pisala podnevi. Še posebej ne ob 3h popoldne pa vendar, zvečer me nebo doma in nekako že od včeraj zvečer čutim potrebo po umiku iz resničnega sveta. Kajti ko pišem se mi zgodi ravno to odplava nekam daleč, stran od vsakdanje rutine stran od sveta v katerem živim. In ravno danes sem jih slišala nekaj na to tema kako vedno delujem srečna in nasmejana, ko pa berejo moje bloge se jim zdi, da sem najbolj depresiven človek na svet. Kaj če sem res, kaj če je vse skupaj samo maska igra katero igram že tako dolgo, postajam v njej tako odlična da nihče ne opazi. Kaj če je vse skupaj samo laž, ki jo sama sebi in drugim govorim že tako dolgo, da resnično začenjam verjeti v njo. Ampak nekako se mi zdi, da vedno ko pišem odmislim vse to, postanem oseba, ki je skrita nekje v moji duši v najbolj skritem in prašnem kotičku mojega srca, kot da je tam pozabljena in pride na plan samo ob pobegu iz resničnega sveta.

Šibkost, ki jo naredi človeka.

"Ljudje smo prezapletena bitja. Preveč pričakujemo od ljudi, ki nas nočejo in zahtevamo nemogoče, čeprav poznamo dejstva. Ustvarjamo iluzije ki jih pravzaprav ne želimo. Sanjarimo. In potem boli."

Zgornji odstavek, se mi zdi tako resničen, tako pristen in obožujem zven besed, ko si ga preberem potihoma, zase. Je res? Smo ljudje res prezapletena bitja? Ustvarjamo iluzije za katere vemo, da so nemogoče pa jih še vedno ustvarjamo, zgolj zato, da smo srečni, da se za kratek trenutek počutimo kot delček nečesa, kot da nekam pripadamo. Čeprav poznamo dejstva zahtevamo nemogoče. Mislimo, da lahko pozabimo nekoga, ki je kriv za naše mišljenje čeprav nam vedno znova dokazuje, da ima prav. Ko čustva niso več pomembna, kajti vgravirana so v naše misli, po njihovi zaslugi. Dejstvo je da je nemogoče pozabiti nekoga ki tako močno upliva nate.

Zadnji let ptic, sončni zahod in težke misli.

Morda pa imajo vendarle prav, ko pravijo da se začnemo zavedati kaj smo imeli šele ob izgubi le tega. Navezanost. Potrebovala ga je, bol kot je potrebovala zrak. Potrebovala ga je ob sebi, njegovo roko v njeni, njene ustnice na njegovih. Potrebovala ga je bol kot je on potreboval njo. Misel na življenje brez njega jo je navdala z grozo. Bi preživela? Bi bila je močna pa vendar bi si vsak dan znova želela umreti.

Če bi rekla, da vem kako se počuti, bi se zlagala. Občutek navezanosti mi je na nek način tuj, saj sem navezana na ljudi okoli sebe, na starše in prijatelje. Vendar mi je navezanost, ki jo zaznam pri njej tuja. In na nek način me je strah le te. Ko se začnem na nekoga navezovati se umaknem, poiščem kakšen čuden izgovor. Ne dovolim si, da bi se navezala, da bi nekoga potrebovala bolj kot zrak. Kajti boli, ko oseba brez katere ne moreš živeti, odide ostaneš sam, z navezanostjo in bolečino. In na koncu vsi odidejo.

In potem pridejo trenutki, ko hrepenim po tem, da bi me nekdo objel, poljubil in mi rekel da me ima rad. A me je strah tistega, ki pride za tem. Nekako nevem od kdaj imam tak odpor in strah do zvez. In z tem vsekakor ne mislim odpora do zvez drugih. Na nek čuden način me je strah same sebe. Ali pa se mi vse skupaj samo zid, ker tako močno pogrešam nekoga ob sebi, metuljčke v trebuhu,...

http://www.youtube.com/watch?v=mMmSOgF7UgI&feature=related <3