It just doesn't feel like newyear without her.

Nekako nevem kje naj začnem. Včeraj sem med pospravlanjem sobe našla lanske novoletne zaobljube in ob branju le teh spoznala, da nism uresničila niti ene izmed njih. Zato sem se letos odločila, da preskočim pisanje novih kajti tako ali tako ponovno nobene nebom uresničila.

Staro leto se izteka in ob tem nekako nečutim drugega kot neskončno mero obžalovanja za stvari, ki so bile narejene in ševečjo za tiste, ki niso bile.

You'll never understand, you never did.

Whisper me all your secrets.

Včasih, se je sovražila zaradi lastnosti ki jih je imela, in eno izmed njih je najbolj sovražila. To, da je bila predobra oseba. Vedno je pomagala ne glede na to ali so jo za pomoč prosili ali ne. Vedno je vskočila v nastalo situacija, da je brisala solze in ljudem govorila, da se bodo stvari uredile, vedno pa naj je bilo to sredi noč ali pa sredi belega dneva. Saj je rada pomagala, nikoli se ni pritoževala in nikoli ji ni bilo težko. Vendar je sovražila dejstvo, da ko je ona potrebovala nekoga, pa čeprav samo za enega tistih iskrenih pogovoru so vsi izginili neznano kam.

Včasih se ji je zdelo, da je bila ona njen angel varuh. Vedno je bila tam, ko jo je potrebovala. Oboževala je njune nočne sprehode in noči ko sta samo stale pred hišo in dolgo v noč razpravljali o stvareh, ki sta jih pogrešali in čutili. V zadnjih nekaj tednih ji je prirasla k srcu kot ji že dolgo ni nihče. Vedela je, da ji lahko zaupa, pove svoje naglobje strahove in čustva. Pogovori z njo so ji dali vedno nov pogled na stvari, na ljudi ki so jo obdajali na življenje samo.

Nevidno srce joče po občutku.

Kdorkoli je rekel, da potolčene dlani in kolena ostajajo stvar otroštva očitno še nikoli ni lovil zajcev ob polnoči. Dan je bil vsekakor eden tistih, ki se slabo začne in dobro konča.

Darling, I just don't do this shit anymore.

Ležala je v postelji in razmišljalo o občutku, ki ji je že nekaj časa načenjal živce. Razdvojenost. Hrepenela je po nečem novem, po novih občutkih, po novih dneh brez vsakdanje rutine, po nekom novem. A si je hkrati želela imeti tiso kar že pozna, vsakdanjo rutino. In na trenutke se je počutila ujeto, ujeto med sanjami in resničnostjo.

Nekoč ji je nekdo rekel, da so odnosi med ljudmi samo površinski, da so nekaj kar potrebujemo da preživimo čez življenje, da so kot dihanje. In ni mu verjela, a je z leti ko je odraščala spoznala, da je imel prav. Neglede na to kakšne vrste odnos gojimo do določenih ljudi, nikoli zares ne poznamo kaj se skriva v njih, kot da je vse skupaj neka maska, ki so jo že v otroštvu nadenemo brez da bi se tega zavedali in z leti se ta maska samo še debeli. Postaja trša, odpornejša.

We're not meant to live forever.

Zamišljeno je sedela v kotu sobe in z praznim pogledom opazovala svojo običajno družbo. Po glavi se ji je podilo na milijone misli in želela si je, da bi jih kot nekoč znala pospraviti v svoje predalčke kamor spadajo. Iz ozadja sobe je slišala smeh in želela se je smejati, iskreno kot nekoč. A se nekako ni zdelo prav.

Vse se zgodi z razlogom!

You've made me weak.

I often do stupid things you know.

Stopila je na prste ga poljubila na lice in objela v slovo. Nekdo je v ozadju izjavil nekaj kar se je vsem zdele smešno, ona pa je le zavila z očmi še zadnjič pogledala njegove, preletela zbrano družbo in z težkimi koraki odkorakala skozi vrata. Mrzel decembrski zrak ji je objel telo, globoko je vdihnila in pustila solzi, da ji je spolzela po licu. Želela si je steči nazaj v toplo zavetje sobe in se mu skriti v objem. Še ena njenih iluzij, ki je vedno znova zabolela. Hrepenela je po njegovem dotiki, ki ji ga je vedno z veseljem naklonil, in po objemu za katerega ji nikoli ni bilo treba prositi. Želela ga je ob sebi, čeprav je vedela, da to kar čuti do njega nikoli ni bila ljubezen. Pa vendar se je požvižgala na ponos in vsa pravila tega sveta. Želela ga je ob sebi ker se je le tako počutila popolno.

In ob večerih, ko sama leži v postelji obžaluje. Obžaluje, da tisto noč ni odšla z njim. Pa vendar se je v tistem trenutku to zdelo edino razumno dejanje, takrat se je še zavedala kaj je prav in kaj ne. Kasneje tega ni bila več sposobna.

Just promise me you'll think of me everytime you look up in the sky and see a star. I promise.

Her heart is just to tired to care.

Urši sem že v sredo zvečer obljubila, da bom napisala blog a ga še vedno nisem. Vsak večer imam odprto okno za novo objavo a ob koncu večera ostane prazno, nepopisano tako kot na začetku. Želim si pisati čutim potrebo po tem, pa vendar se zdi kot, da besede, ki jih hočem zapisati nočejo biti napisane, vsaj ne tukaj vsem na očeh.

Za pustim novembrom sladki december?

Kot vedno ponovno prehitevam čas, z mislimi sem že daleč naprej v toplem poletju čeprav vem, da je pred menoj še dolgih 7 mesecev. Namesto, da bi uživala v trenutkih, jih prehitevam in verjetno večina od njih zamudim. Zdi se mi, kot da bi potrebovala neko gonilno silo, ki me bo vlekla naprej čez zasneženo zimo do poletja. Silo, ki me bo rešila pustosti vsakdanjika in neprestanega razmišlanja o nepomembnih rečeh. Potrebujem nekaj česar se bom veselila. 

Pogrešam večernem, ko sem v tišini ležala na trebuhu v postelji z svojimi knjigami. Bila sem srečna, drugačna pa vendar mi ni prav nič manjkalo. Včasih se mi zdi, da sem jih izdala, vse tiste like, resnične in izmišljene, vse napisane stavke in besede, pike in klicaje. Bile so tam ko sem jih potrebovala, preganjale so čas in osamo. In nato so jih nadomestili ljudje.

The monters are inside her.

Prazno, vse kar je lahko čutila je bila ena velika praznina. Telo je bilo mlahavo in utrujeno, brez energije. Lica so bila rožnate barve in oči kristalno čiste zaradi solz, ki so tekle po njenem licu. Srce zlomljeno na koščke in sanje porušene v prah. Vse kar sta gradila, vse v kar je verjela je bilo v trenutku sekunde porušeno, raztaljeno na koščke in premleto v prah.

Rada mam Uršo!<3

She has a problem in her head.

Zbolela sem. Vročina, prehlad in prehlajene učke, kar pomemi da neprestano jokam oziroma vsaj zgleda kot da bi. Čeprav je pozitivna strah tega in sicer to, da mi jutri ni treba v šolo. Upam samo, da se do petka pozdravim. Do takrat pa so papirnati robčki, krema za kožo, čajčki, limonada in lekadoli moji novi najbolši prijatelji.

It was her secret.

Stopila je iz hiše ter se še tesneje ovila v plašč, ki ga je nosila. Pospešila je korak in ga ko je stopila v zavetje dreves upočasnila. Oboževala je sprehode po jesenskem listju. Le še nekaj metrov jo je ločilo od velikega prevrnjenega drevsa ki je ležal na robu jase. Ko ga je dosegla se je vsedla na travo tako, da je bila z hrbtom naslonjena na prevrnjeno deblo in da je bil njen pogled usmerjen na jaso. Oboževala je ta kraj, vedno ko je potrebovala prostor za razmišljanje je prišla sem. In najbolšje od vsega je bilo, da je zanj vedelo le malo ljudi. Na nek način je bila jasa njena skrivnost.

Ker bi bilo življenje brez njih dolgočasno.

Have you ever confused a dream with life?

The hardest battle is between what we know and how we feel.

Ponovno se je znašla na točki, kjer je vedela, da jo nekdo začenja imeti rad. In čutila je, globoko v sebi je čutila, da se je začela umikati. Nehala je odpisovati na sporočila. Ponovno se je začela zapirati vase. Vedela je, da ji bo strah ponovno preprečil, da bi se končno prepustila. Čutila je kako se je vsaka celica njenega telesa upirala. Vendar je hkrati čutila kako se je nek drugi del njenega telesa upiral nazaj, kako si je delček njenega telesa njenih misli želelo, da bi se prepustila.

And the winter is coming.

Zima, čutila jo je vse okoli sebe. Dnevi so postajali krajši, bolj pusti in sivi in jutra so bila vedno bolj mrzla.

Prsti so bili čeprav jih je imela skrite v žepih budne ledeno mrzli, lička in konice ušesou pa so imela rožnato, že skoraj rdečo barvo. Stekla je čez cesto v kavarno kjer sem jo že čakala in naročila svojo jutranjo kavo, da bi si ogrela svoje premraženo telo. Rada je imela zimo, še ena stvar v kateri se je tako zelo razlikovala od mene. Sovražila sem jo zimo namreč in sovražila sem grenak okus kave tudi po tem, ko sem si v skodelico natresla že celo goro sladkorja. Kot vsako jutro sva tudi to sedele pred najino najljubšo kavarno ona z svojo kavo in enim tistih rogljičkov in jaz z svojim čajem ter jutranjo cigareto. 

Over thinking can ruin you.

I act like i don't care, but deep inside it hutrs.

Zebe me, roke imam ledeno mrzle, da se komaj premikajo po tipkovnici in telo se mi trese, kot da izgubljam nadzor nad njim. Solza, ki mi polzi je pravo nasprotje topla in v lička me žge, verjetno so rdeča a se ne zmenim za to. Nekako uživam v trenutku, ko nimam nadzora nad sabo in svojim telesom. Telo se trese, čeprav poskušam doseči da se nebi, in solza, ki polzi po licu je ena tistih ki se rodijo jaz jeze. Jeze nad sabo nad svetom.

Ko smo majhni si želimo čim prej odrasti, a sedaj ko smo napoti k temu da odrastemo si vse večkrat želim, da bi bila spet lahko tista majhna punčka. Da bi se ponovno lahko skrila v najmanjši kot sobe ali pa se privila k mami v objem. Da bi dneve živela brez skrbi, kaj bo prinesel jutrišnji dan.

In pogrešam staro sebe. Anjo, ki ni vsake stvari preanalizirala tisočkrat v svoji glavi. Anjo, ki je znala povedati kaj ji leži na duši. Anjo, ki se je znala odpreti in zaupati ljudem okoli sebe. Zdi se mi da sem se odtujila tudi od tistih, ki so mi bili vedno najbližji. Zaprla sem se vase, kot da bi se ovila v neko tančico skrivnosti. Naučila sem se pretvarjati, postala sem tako dobra igralka svoje igre, da nasedam sama sebi. In potem boli.

Does it ever get easier.

Včasih se sprašujem zakaj si vedno znova dovolim, da me uničijo. Ko mi že uspe, da se spremenim v robota, v nekoga brez čustev in ko mi uspe okoli sebe zgraditi zid, se vedno najde nekdo, ki ga poruši z eno samo besedo. Uspevalo mi je, biti robot namreč ali lepše rečeno nekdo brez čustev. Nekdo, ki živi ta tiste drobne trenutke radosti, uspevali mi je najti popolnost v tistih neponovljvih trenutkih. In nato?

Ponovno sem se ujela v sanjarjenje. Počitnice sem hotela izkoristiti za to, da najdem samo sebe, da najdem staro sebe. A se je na koncu izkazalo, da sem sedaj samo še bolj zmedena glede vsega. Glede tega kaj hočem glede sebe.

Hotela sem se najti. Postati stara jaz, srečna z sabo in svojimi željami. Hotela sem zatreti misel, da potrebujem nekoga, ki me bo grel čez prihajajočo zimo. Nekoga, ki se bo smejal mojim neumnostim in me stisnil k sebi. Ne potrebujem njega, občutka varnosti ob njem in ne potrebujem skupnih noči v mehki postelji. Potrebujem sebe, staro sebe. Občutek, da sem sama lahko krivec za svojo lastno srečo.

Things i want to do before i die.

Maybe i'm just too fucking complicated for anyone to love.

Počitnice se počasi iztekajo in za mano so nepozabni dnevi. Kino z družbo, ki jo poznam pa mi je vendar na nek način tuja, drugačna pa vendar odlična. Večer z mojimi ljubicami, za katere imam vedno preveč besed in brez katerih si ne znam predstavljati svojega življenja. Bowling v Celju ker smo pač svetovni idioti in se peljemo v Celje samo zato, da gremo na bowling. In pa večer Gospodarja prstanov, ki je bil obarvan z alkoholom in travo. Nato sledi spanje in spominjanje ljudi ki jih nikoli nisem poznala. Za naslednje nekaj dni so sicer že načrti ampak pustimo se presenetiti.

Perfect people aren't real and real people aren't perfect. So you can either love people for their flaws or hate them because they are real.

Z časom je zbledelo vse in vse kar je čutila sedaj je bil strah. Strah pred tem, da bi se nekomu odprla mu zaupala svoje srce. Čudila se je kako zelo se ljudje lahko spremenijo v enem letu. Zdelo se ji je da se ne pozna, kot da bi bila tujec ki ga opazuje z svojimi očmi, poskuša uganiti in razvozlati njegovo zgodbo a na koncu spozna, da je ves trud zaman. Včasih se je znala odpreti, se zaupati in izliti svoje srce. Sedaj nezna več, vse kar jo teži, vse kar čuti drži v sebi. In sprašuje se ali to dela zaradi sebe zaradi tega ker se je spremenila ona ali zato ker se je spremenil svet. Ker se je svet in družba v kateri živi spremenila v obsojanje drugačnosti.



If it hurts this much then it must be love.

Včasih si je želela, da bi znala brati njegove misli. Samo zato, da bi vedela kaj si resnično misli o njej. In spravljalo jo je ob živce kajti nikoli ni vedela ali misli resno ali se z njo samo igračka. Tako velikokrat si je želela, da bi ga lahko objela in poljubila, da bi bil lahko njen.

I get attached too easily.

Not all those who wonder are lost.

Ne spomin se kdaj sem nazadnje pisala v prvi osebi. Zadnje čase veliko rajši pišem v drugi ali tretji, ljubše mi je zaradi tega ker tako ljudje nikoli ne vedo ali govorim o sebi ali o nekom, ki oživi samo v moji glavi.

Počitnice so skoraj tu in jaz sem kot pričakovano zbolela. Prehlad in vročina. Že dva dni pijem čaj in limonado, jem mandarine in se filam z tableti. In če bo vse posreči grem jutri v šolo ker moram nujno iti iskat nekaj zvezkov v omarico. Počitnice bojo verjetno ene boljših. Vsaj načrti so takšni. Predvsem so v načrtu vse stvari, ki so prepovedane. Ampak vedno pravijo, da če ti nekaj prepovejo narediti to narediš še rajši.

Don't ask me why.

"Ali ga imaš rada?" vprašanje, ki si ga je postavila vsakič ko je pomislila nanj. O njem je imela toliko različnih mnenj in do njega je gojila toliko različnih čustev, da še sama ni vedela katera so prava. Dan brez njegove bližine je bil eden tistih, ki jih je le z težavo preživela. Počutila se je ujeto med svetom sanj v katerem je srečna, srečna z njim in svetom kjer ji je bil neznanka. Nekdo, ki ga je poznala pa vendar nikoli vedela ali misli resno ali ne.

Well done you fucked it up again.

Vem, naslednji stavek je bil že objavljen v enem od blogov pa vseeno ima nek pomen ki me vedno znova zadane.

"Being around him wasn't hard. It didn't hurt. Unitl now."

Bežen pogled in poljub na lice. Resničnost, ki se je zdela kot sanje in je bila hujša od nočne more. Pogled ki je izdajal vse kar besede niso znale in kar srce ni dovolilo. Vedela je, da si je ponovno dovolila iti predaleč. Dan brez njegove bližine je bil pust. Ob njegovem dotiku pa čeprav enem tistih pomotnih so ji mravljince preplavile telo. In ko jo je objel v slovo ter v svoj medvedji objem skril njeno malo postavo se je počutila varno.

"It's like you're screaming but no one can hear. You almost feel ashamed that someone could that be that important, that without them you feel like nothing. No one will ever understand how much it hurts. You feel hopeless like nothing can save you. And when it's over and it's gone, you almost wish that you could have all that bad stuff back so you could have the good."

Take me back to the night i felt alive.