Her heart is just to tired to care.

Urši sem že v sredo zvečer obljubila, da bom napisala blog a ga še vedno nisem. Vsak večer imam odprto okno za novo objavo a ob koncu večera ostane prazno, nepopisano tako kot na začetku. Želim si pisati čutim potrebo po tem, pa vendar se zdi kot, da besede, ki jih hočem zapisati nočejo biti napisane, vsaj ne tukaj vsem na očeh.

Za pustim novembrom sladki december?

Kot vedno ponovno prehitevam čas, z mislimi sem že daleč naprej v toplem poletju čeprav vem, da je pred menoj še dolgih 7 mesecev. Namesto, da bi uživala v trenutkih, jih prehitevam in verjetno večina od njih zamudim. Zdi se mi, kot da bi potrebovala neko gonilno silo, ki me bo vlekla naprej čez zasneženo zimo do poletja. Silo, ki me bo rešila pustosti vsakdanjika in neprestanega razmišlanja o nepomembnih rečeh. Potrebujem nekaj česar se bom veselila. 

Pogrešam večernem, ko sem v tišini ležala na trebuhu v postelji z svojimi knjigami. Bila sem srečna, drugačna pa vendar mi ni prav nič manjkalo. Včasih se mi zdi, da sem jih izdala, vse tiste like, resnične in izmišljene, vse napisane stavke in besede, pike in klicaje. Bile so tam ko sem jih potrebovala, preganjale so čas in osamo. In nato so jih nadomestili ljudje.

The monters are inside her.

Prazno, vse kar je lahko čutila je bila ena velika praznina. Telo je bilo mlahavo in utrujeno, brez energije. Lica so bila rožnate barve in oči kristalno čiste zaradi solz, ki so tekle po njenem licu. Srce zlomljeno na koščke in sanje porušene v prah. Vse kar sta gradila, vse v kar je verjela je bilo v trenutku sekunde porušeno, raztaljeno na koščke in premleto v prah.