Zebe me, roke imam ledeno mrzle, da se komaj premikajo po tipkovnici in telo se mi trese, kot da izgubljam nadzor nad njim. Solza, ki mi polzi je pravo nasprotje topla in v lička me žge, verjetno so rdeča a se ne zmenim za to. Nekako uživam v trenutku, ko nimam nadzora nad sabo in svojim telesom. Telo se trese, čeprav poskušam doseči da se nebi, in solza, ki polzi po licu je ena tistih ki se rodijo jaz jeze. Jeze nad sabo nad svetom.
Ko smo majhni si želimo čim prej odrasti, a sedaj ko smo napoti k temu da odrastemo si vse večkrat želim, da bi bila spet lahko tista majhna punčka. Da bi se ponovno lahko skrila v najmanjši kot sobe ali pa se privila k mami v objem. Da bi dneve živela brez skrbi, kaj bo prinesel jutrišnji dan.
In pogrešam staro sebe. Anjo, ki ni vsake stvari preanalizirala tisočkrat v svoji glavi. Anjo, ki je znala povedati kaj ji leži na duši. Anjo, ki se je znala odpreti in zaupati ljudem okoli sebe. Zdi se mi da sem se odtujila tudi od tistih, ki so mi bili vedno najbližji. Zaprla sem se vase, kot da bi se ovila v neko tančico skrivnosti. Naučila sem se pretvarjati, postala sem tako dobra igralka svoje igre, da nasedam sama sebi. In potem boli.
Does it ever get easier.
Včasih se sprašujem zakaj si vedno znova dovolim, da me uničijo. Ko mi že uspe, da se spremenim v robota, v nekoga brez čustev in ko mi uspe okoli sebe zgraditi zid, se vedno najde nekdo, ki ga poruši z eno samo besedo. Uspevalo mi je, biti robot namreč ali lepše rečeno nekdo brez čustev. Nekdo, ki živi ta tiste drobne trenutke radosti, uspevali mi je najti popolnost v tistih neponovljvih trenutkih. In nato?
Ponovno sem se ujela v sanjarjenje. Počitnice sem hotela izkoristiti za to, da najdem samo sebe, da najdem staro sebe. A se je na koncu izkazalo, da sem sedaj samo še bolj zmedena glede vsega. Glede tega kaj hočem glede sebe.
Hotela sem se najti. Postati stara jaz, srečna z sabo in svojimi željami. Hotela sem zatreti misel, da potrebujem nekoga, ki me bo grel čez prihajajočo zimo. Nekoga, ki se bo smejal mojim neumnostim in me stisnil k sebi. Ne potrebujem njega, občutka varnosti ob njem in ne potrebujem skupnih noči v mehki postelji. Potrebujem sebe, staro sebe. Občutek, da sem sama lahko krivec za svojo lastno srečo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar