Ponovno se je znašla na točki, kjer je vedela, da jo nekdo začenja imeti rad. In čutila je, globoko v sebi je čutila, da se je začela umikati. Nehala je odpisovati na sporočila. Ponovno se je začela zapirati vase. Vedela je, da ji bo strah ponovno preprečil, da bi se končno prepustila. Čutila je kako se je vsaka celica njenega telesa upirala. Vendar je hkrati čutila kako se je nek drugi del njenega telesa upiral nazaj, kako si je delček njenega telesa njenih misli želelo, da bi se prepustila.
And the winter is coming.
Zima, čutila jo je vse okoli sebe. Dnevi so postajali krajši, bolj pusti in sivi in jutra so bila vedno bolj mrzla.
Prsti so bili čeprav jih je imela skrite v žepih budne ledeno mrzli, lička in konice ušesou pa so imela rožnato, že skoraj rdečo barvo. Stekla je čez cesto v kavarno kjer sem jo že čakala in naročila svojo jutranjo kavo, da bi si ogrela svoje premraženo telo. Rada je imela zimo, še ena stvar v kateri se je tako zelo razlikovala od mene. Sovražila sem jo zimo namreč in sovražila sem grenak okus kave tudi po tem, ko sem si v skodelico natresla že celo goro sladkorja. Kot vsako jutro sva tudi to sedele pred najino najljubšo kavarno ona z svojo kavo in enim tistih rogljičkov in jaz z svojim čajem ter jutranjo cigareto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar