Stopila je na prste ga poljubila na lice in objela v slovo. Nekdo je v ozadju izjavil nekaj kar se je vsem zdele smešno, ona pa je le zavila z očmi še zadnjič pogledala njegove, preletela zbrano družbo in z težkimi koraki odkorakala skozi vrata. Mrzel decembrski zrak ji je objel telo, globoko je vdihnila in pustila solzi, da ji je spolzela po licu. Želela si je steči nazaj v toplo zavetje sobe in se mu skriti v objem. Še ena njenih iluzij, ki je vedno znova zabolela. Hrepenela je po njegovem dotiki, ki ji ga je vedno z veseljem naklonil, in po objemu za katerega ji nikoli ni bilo treba prositi. Želela ga je ob sebi, čeprav je vedela, da to kar čuti do njega nikoli ni bila ljubezen. Pa vendar se je požvižgala na ponos in vsa pravila tega sveta. Želela ga je ob sebi ker se je le tako počutila popolno.
In ob večerih, ko sama leži v postelji obžaluje. Obžaluje, da tisto noč ni odšla z njim. Pa vendar se je v tistem trenutku to zdelo edino razumno dejanje, takrat se je še zavedala kaj je prav in kaj ne. Kasneje tega ni bila več sposobna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar