Nevidno srce joče po občutku.

Kdorkoli je rekel, da potolčene dlani in kolena ostajajo stvar otroštva očitno še nikoli ni lovil zajcev ob polnoči. Dan je bil vsekakor eden tistih, ki se slabo začne in dobro konča.

Darling, I just don't do this shit anymore.

Ležala je v postelji in razmišljalo o občutku, ki ji je že nekaj časa načenjal živce. Razdvojenost. Hrepenela je po nečem novem, po novih občutkih, po novih dneh brez vsakdanje rutine, po nekom novem. A si je hkrati želela imeti tiso kar že pozna, vsakdanjo rutino. In na trenutke se je počutila ujeto, ujeto med sanjami in resničnostjo.

Nekoč ji je nekdo rekel, da so odnosi med ljudmi samo površinski, da so nekaj kar potrebujemo da preživimo čez življenje, da so kot dihanje. In ni mu verjela, a je z leti ko je odraščala spoznala, da je imel prav. Neglede na to kakšne vrste odnos gojimo do določenih ljudi, nikoli zares ne poznamo kaj se skriva v njih, kot da je vse skupaj neka maska, ki so jo že v otroštvu nadenemo brez da bi se tega zavedali in z leti se ta maska samo še debeli. Postaja trša, odpornejša.

We're not meant to live forever.

Zamišljeno je sedela v kotu sobe in z praznim pogledom opazovala svojo običajno družbo. Po glavi se ji je podilo na milijone misli in želela si je, da bi jih kot nekoč znala pospraviti v svoje predalčke kamor spadajo. Iz ozadja sobe je slišala smeh in želela se je smejati, iskreno kot nekoč. A se nekako ni zdelo prav.

Vse se zgodi z razlogom!