Do you ever lie awake wondering?

Zadnje čase vse bolj razumem stvari kot so, zakaj se nekateri ljudje ves dan smejijo, nato pa preden zaspijo jočejo. Da slike ostanejo čeprav se ljudje na njih spremenijo in da so spomini, ki se jih najbolj oklepaš tisti, ki najbolj bolijo. Kako lahko izgubiš nekaj brez česar nekoč nisi mogel živeti. Zakaj te ljudje raje vržejo iz svojega življenja, samo zato ker je lažje kot se pogovoriti o stvareh. Da so tisti, ki te prizadenejo najbolj ravno tisti kateri so ti najbližje. Kako tistim, ki te naredijo srečnega ni niti mar zate.

Nekaj dni nazaj sem se pogovarjala z prijateljem, ki mi je bil nekoč zelo blizu, a sva se nekje na poti izgubila in enostavno nehala govorit tako pogosto. Pogovor je nanesel na različne teme in ena od njih je bila, če sem še vedno skala. Nekoč sva imela tisti prepir in rekel mi je, da se spreminjam v skalo, ki ji ni mar za svet okoli sebe. Sama pri sebi sem se nasmehnila, eden tistih nasmehov za katerega nikoli ne veš ali je resničen ali je tam samo zato ker se zdi prav, da je. In opisala sem, da se zadnje čase resnično začenjam počutiti kot ena.

Živim iz danes na jutri, kar ne pomeni, da delam vse tiste brezglave reči zaradi katerih nikoli ne veš kdaj boš pristal v mrtvašnici. Pač pa se ne oziram na včeraj in ne razmišljam o novem dnevu. Vedno sem se obremenjevala z tem kaj si ljudje mislijo o meni, sedaj mi je nekako vseeno sem kar sem. Včasih sem si na vse kremplje prizadevala imeti prijatelje, ne da jih sedaj nebi imela vendar se mi zdi, kot da so izgubili svoj namen in pomen. Smešno je, da sem bila vedno tista oseba, ki je iz vsega naredila dramo sedaj pa se ne moram pripraviti niti do tega, da bi se pošteno zjokala in spravila z sebe vse kar me teži in mi ne pusti spati. Kot, da je nekaj v meni umrlo in ironično je da tega ne opazi nihče drug kot jaz.

Vedno sem rada opazovala ljudi okoli sebe, njihove geste in mimiko, način govora in hojo ali pa preprosto njihovo početje v trenutku opazovanja. In ko sem bila na morju sem se vedno znova zalotila pri tem. Spoznala sem, da je toliko stvari, ki jih pogrešam. Otroško radost, nekoga ki te, ko imaš slab dan objame in reče da bo vse uredu ter da te ima rad, osebo za katero bi vedel da te nikoli nebo razočarala in smeh tistega ki pride od srca.

Zbrisala sem večino starih blogou in ob tem, ko sem jih brisala spoznala, da sem pričakovala, da bo letošnje poletje eno boljših v resnici pa je eden slabših. Da sem prevečkrat razočarala ljudi okoli sebe. In, da nisem niti korak bližje svojim sanjam.

Ne dolgo nazaj sem z nekom imela pogovor o stvareh, ki so se dogajala zadnje čase in vse bolj se mi zdi, da je imel prav. Skoraj polovico življenja smo preživele skupaj, in morda je sedaj čas, da vsaka najde samo sebe.