Ona je vsekakor vedela. Včasih je ob večerih tik pred tem, ko so jo sanje potegnile v svoje varno zavetje razmišljala o njem. O vsem kar sta imela in kar imata sedaj, o trenutkih, ki sta jih preživela skupaj, tako dobrih kot slabih, o sanjah. Tistih, ki so se takrat zdele tako uresničljive in resnične, a so z časom izpuhtele in izginile.
Malo prej sem imela nek zanimiv pogovor in nekdo me je vprašal če se je spremenil, kar mi je dalo misliti. Kaj se ne vsi? Občutek imam, da se vsi na poti odraščanja ali nekaj takega spremenimo v nekaj za kar smo vedno govorili, da se ne bomo. Postanemo oseba, ki je še vedno ista, a njegova načela, dejanja in misli se spremenijo. Ostanejo sanje, spomini in dejanja, vendar so tedaj samo še nepomembne stvari iz preteklosti, ki v velikih primerih nimajo posebne vrednosti.
Včasih si želim, da bi vse misli, ki jih imam v glavi in me težijo povedala naglas. In včasih se mi zdi, da imam ravno zaradi tega vedno tako veliko potrebo po pisanju. Čeprav sem rekla, da bom nehala pisati bloge jih pišem ponovno in tudi med tem ko jih nisem sem pisala, pa čeprav samo zase. Pišem zato ker samo tako na nek način ne znorim in ne povem vsega kar čutim, vsega kar me teži in vsega kar imam v glavi. Mogoče bi bilo komu všeč, da bi vendar sama nekako nikoli nisem bila ena tistih oseb, ki bi bila dobra v izražanju. Vedno sem stvari, ki sem jih čutila, imela v glavi lažje spravila na kos papirja kot pa v besede, ki bi prišle z mojih ust.
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbriši