Zadnje dni se je zgodilo toliko stvari, da nekako nevem kje začeti in kje končati. In veliko sem premišljevala, da bi za nekaj časa prenehala z pisanjem, vendar se nekako še nisem odločila zato bom rekla, da je to moj zadnji blog, saj za nekaj časa. Če pa bom, ko pridem z morja imela željo po pisanju bom vsekakor nadaljevala.
Včeraj, smo šli z Maticem in Blažem gledat Harry Potterja in nekako sem pričakovala več, film je sicer odličen in vse, vendar nevem zdi se mi, da je nekaj manjkalo. Po filmu smo se vozili po Ljubljani in kot vedno šli na sladoled.
Tisto vzdušje pred neurjem, ko je vse tiho, ko je v zraku napetost in pričakovanje. Poseben vonj in barva oblakov, ki ni ne sive ne modra niti ne bela, pač pa mešanica vseh in nobene.
Oddaljeno grmenje in strela, ki razjasni nebo, bliža se, napetost se viša in pričakovanje je vse močnejše. Prve kapljice se dotaknejo njene kože in postajajo gostejše, močnejše. Ampak ona samo leži tam sredi velikanskega travnika, ki ga obdaja gozd in gleda proti nebu.
Všeč ji je občutek, ko dežne kapljice spolzijo po njenem obraz in sperejo vse, tudi solze sreče v notranjosti. Na nek način je srečna, neobremenjena in svobodna, drugi bi rekli, da je čudna, včasih ne ve kateri dan je na koledarju. Ali pa prespi popoldan, da ponoči lahko opazuje zvezde in zamišlja si, da ena samo ena sveti zanjo. Kako naivno.
Nevihta se umiri, da se sliši samo še nežno pihanje vetra, nato pa spet izbruhe. Tako kot tista, ki vlada v njenih možganih. Misli grmijo in čustva polzijo in čeprav so njena oblačila težka, ker so prepojena z dežjem, se počuti lahkotno, a ne breztežno.
The worst moments in life.
* Ne dobiti odgovora na sporočilo.
* Odpovedani načrti.
* Ko maš čudovit dan in ti ga potem nekdo pokvari.
* Ko si bolan in zmatran.
* ˝Kako ti je že res ime? ˝
* Ko ne dobiš dovolj spanja.
* Biti zignoreran od ljudi, ki jih imaš rad.
* Se počutiti samo v sobi polni ljudi.
* Ko te nihče ne pogreša.
* Ko te nekdo zamenja za neko drugo osebo.
He is more myself than i am. Whatever souls are made of, his and mine are the same.
Navadila se je, da je skrivala svoja čustva in sanje pred ljudmi. Pretvarjala se je da je vse v najlepšem redu, kar je bilo veliko lažje kot priznati kaj je resnično narobe. Ampak, ko je sama sedela doma v tišini je spoznala, da ne zna več biti ona.
Bil je vse kar je mislila, da pozna in mislila je, da bi lahko bila vse. A kot vsa se je tudi tisto poletje bližalo koncu in z tem njune sanje.
Slika, ki sledi se popolnoma ujem z današnjim dnem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar