Heart still beating but it's not working.

They're floating lanterns in the sky. Can you believe that?

 Japanese lantern is a symbol of letting go of the past. 

Well here's a news flash, we're not Japanese. 

I know what your going to say, ¨It makes them feel better, Damon.¨ 

So what? For how long, a minute? 

A day?

 What difference does it make.

 Because in the end, when you lose somebody,

 every candle and prayer is not going to make up for the fact that the only thing you have left, 

is a hole in your life where that somebody that you cared about used to be.

Ponovno imam tisto obdobje, ko se neprestano mučim napisati blog, ker imam v glavi nešteto misli, ki jih ne znam izraziti drugače kot z besedam. A ko se usedem za računalnik odprem prazno stran se znajdem v slepi ulici. Napišem stavek, a ne zveni dobro ga pobrišem, začnem znova in ponovim vse skupaj od začetka. Zaprem okence in pustim stvari nakopičene v glavi. Vse preveč imam slabih dni zanje čase. Občutek imam da mi bo razneslo glavo in vse kar si želim je samota moje male sobice. Imam to slabo navado, da ko imam takšne dneve stresam slabo voljo okoli sebe in se hkrati pretvarjam, da sem popolnoma okei čeprav globoko v sebi umiram.

Ob takšnih dneh si nadvse želim pobegniti. Ne daleč le stran, od vsega hrupa in zmešnjave, ki me obdaja.

She want the part of him that he refuse to give.

Edini način, da je ob večerih lahko zaspala je bil, da je mislila nanj na noči preživete ob njem. Še vedno je lahko čutila njegove prste na njeni koži in njene na njegovi. Nedolžni dotiki, ki so povedali več kot tisoč besed. Ni minila noč, da se nebi prikradel v njene sanje.

Včasih si je želela samo sedeti poleg njega. Želela si je gledati smešne in grozljive filme z njim, se smejati. Načrtovati stvari, ki jih nikoli nebi počela, ampak iz nekega čudnega razloga je bilo že samo načrtovanje le teh dovolj za njo. Hotela je z njim govoriti o vsem in ničemer, se znova in znova zaljubiti vanj dokler se nebi naveličala eden drugega, ampak do takrat si je želela njega.

Bila bi samo poglavje nikoli končane knjige njunih življenj, spominjala bi se vseh čudovitih trenutkov vendar se nebi bala novih.

Bila je samotar. Nikoli ni imela ogromen skupine ljudi, ki bi jo obkrožali le tiste najbližje. Ljudje je niso pogrešali in nikoli ni bila prva oseba, ki bi jo kdo iskal v množici ljudi. Znala se je zliti z njo. Ostati neopažena in všeč ji je bilo tako, kajti ona na drugi strani je oboževala opazovati ljudi. Nezavedni gibi in besede, ki so včasih prizadele bolj kot katero koli orožje.

Knjige so bile njene največje zaveznice. Skrila se je za njihove platnice in se z vsak novo knjigo spremenila v drugo osebo. Tako je lahko odplavala na različne kraje, ki so bili bodisi resnični ali ne. V nekaterih se je počutila srečno spet v drugih, je bilo vse kar je čutila praznina, ki so je razjedala tudi v resničnosti.

http://www.youtube.com/watch?v=2tMKO_9SD1Y

And in that moment i swear we were infinite.

I had so much to say, but no one to listen.

Včasih si tako želim povedati nekomu svoje občutke. Vse. Pridejo dnevi ko krvavo potrebujem nekoga, ki bi samo poslušal in sprejemal moje misli in občutke. Pa saj imam ljudi, ki poslušajo vse moje najmanjše bedarije in neumnosti, a si nekako želim nekoga, ki me ne pozna tako kot me oni. Nekoga, ki bi ga naključno srečala na ulici in mu izlila vse svoje misli, on bi sedel in poslušal brez besed in ko bi končala bi ponovno ostal tiho in me samo potegnil v objem. Želim si poravnati svoje misli jih ponovno popredalčkati a enostavno ne morem, ostajajo velika luža zmede v moji glavi. So dnevi, ko se počutim odlično in ljubim življenje in so dnevi, ko je vse kar si želim topla odeja in mehkoba moje postelje.

All at once summer collaspsed into fall.

Toplota poletnih dni je izginila z hladnim jesenskim vetrom kot listje z dreves. Poletje je bilo sedaj resnično samo še spomin in zdelo se je, da so vsi razen nje pozabili nanj. Ona se ga je spominjala vsak večer pred spanjem, sanjala je o njem. Pogrešala je dolge poletne noči preživete ob ognju, pogovore, ki so trajali pozno v noč. Vonj po morju in občutek brez težnosti. Trenutke, ko se je vprašala kateri dan je že res danes. Vonj po sveže pokošeni travi in njega.

The problem, is fariytales don't come true.

I't been weird lately. I feel like I'm not here even though I am.

Včasih je pozno ponoči ležala v svoji postelji, zrla v plastične zvezde, ki so krasile njen strop in jokala. Brez razloga, pa vendar z nešteto le teh. Ker nikoli ni bila dovolj dobra, zaradi stvari katere so o njej govorili popolni tujci. Ker njena družina ne funkcionira na način, na katerega bi družina morala funkcionirati. Ker je le stranska igralka v svojem lastnem življenju. Neprestano ji govorijo naj se neha pritoževati in obremenjevati z vsemi tistimi ne pomembnimi stvarmi. Naj neha delati dramo iz vsake najmanjše stvari. Zato je stvari začela zadrževati v sebi, in ob tem samo sebe spremenila v tempirano bomo, ki stoji in čaka, na svoj čas da jo raznese. Pretvarja se, da je najsrečnejše dekle na svetu, vendar ko ostane sama se zlomi.

Maybe i am just too fucked up for anyone to handle.

Si se kdaj zaljubila v osebo za katero si vedela, da se nebi smela? Se na vse načine upirala svojim čustvom a so na koncu vseeno zmagala. Z vsakim novim dnevom si padala v večjo luknjo iz katere ni bilo izhoda in poskušala skriti svoje občutke na vse možne načine. In na koncu so vsi drugi ljudje, ki so te poznali samo bežno vedeli tvoja čustva, le oseba ki so ji bila namenjena ne.

None of us are perfect, we all come with baggage.

Sončna in topla poletna jutra so postala temačna in meglena. Ulična svetila se poigrava z mojo senco, ko zavita v jakno in šal hodim proti avtobusni postaji. Odvržem cigaretni ogorek in stopim na avtobus, vdihnem topel in zatohel zrak, se še vedno napol v spanju nasmehnem vozniku in se usedem na svoje običajno mesto. Sedim in opazujem kako svet leti mimo mene, po glavi se mi podi nešteto misli in ko končno ujamem eno od njih se zavem, da je resnično čaš, da pustim poletni radosti, da jo odnese skupaj z listi iz dreves, ki se pripravljajo na skrivnost, ki jo lahko prinese le zima. Zvem se, da je ponovno prišel čas branja starih knjig in pitja kave, da lahko prebereš še tistih naslednjih sedem poglavji preden te odnese spanec.
Vendar se mi ta jesen zdi drugačna, mogoče pa je tak le september. Zdi se mi da ta september ni le branje starih knjig in pitje kave v lokalih, kjer zmrzuješ zunaj na mrazu samo zato, da zraven lahko uničuješ svoja pljuča z cigaretnim dimom. Zdi se mi, da je ta september spominjanje same sebe, da me ne sme biti strah se zaljubiti in da bi se mogoče morala začeti bati umiranja.
Ta jesen je predvsem upanje, da bom mogoče našla nekoga, ki me bo po pijani in megleni noči nesel domov. Da bom našla nekoga, ki me bo sprejel z vso mojo prtljago iz preteklosti in bo kljub skrivnostim, ki si jih bosta zaupala najini telesi ostal ob meni in se vame mogoče celo zaljubil. Da me bo zjutraj zbudil vonj po kofeinu, ko bom objeta ležala v njegovem objemu. 

Gone by mornin light.

I feel like we've messed this up to much to even start to fix it.

Sedela je za kuhinjsko mizo, opazovala mati in se trudila, da na noben način nebi pokazala, da jo je ponovno prizadel. Sedela je in se zadrževala, da nebi stekla v svojo sobo zaloputnila z vrati in se zjokala ponovno. Hotela mu je dokazati, da ji ne pride do živega nič več, čeprav ji še vedno je, z vsako izrečeno besedo posebej. Odmislila je misel na grajo in se izgubila pri pogovoru med materjo in očetom. Ujela je tisti del v katerem se je pritoževal dan vsemi možnimi stvarmi. Brez besed in z krožnikom, na katerem je bila hrana, ki se je niti ni dotaknila, odložila krožnik, ogovorila na zastavljeno vprašanje in odkorakala v svoj mali svet.

Včasih si je želela pobegniti, ne daleč in ne za dolgo. Samo zato, da bi videla če bi opazili. Čeprav je vedela, da mati bi, jo je neprestani preganjala misel na očeta. Bi  mu bilo mar?

Live fast, die young and leave a beautiful pourpe.

Tudi ljubiti je dobro: ker ljubezen je težka. Da ima človek človeka rad: to je mogoče najtežje, kar nam je naloženo, najhujše, zadnja vaja in preizkušnja, delo, za katero je sleherno drugo delo le priprava. Zato mladi ljudje, ki so začetniki v vsem, še ne poznajo ljubezni: morajo se učiti. Z vsem bitjem, z vsemi močmi, sklenjeni okoli svojega samotnega plahega, k višku dvignjenega srca se morajo učiti ljubiti. Učna doba pa je zmeraj dolga,  zaokrožen čas in tako je ljubezen za ljubečega za lep čas in daleč v življenje - samota, stopnjevana in poglobljena osamljenost. (Pisma mlademu pesniku)
____________________________________________________________________________________

Happy endings are just stories that haven't finished yet.

Zvok budilke jo je predramil iz čudovitih sanj, ki jih je v trenutku, ko so se njene misli zavedale budnosti, pozabila. Obležala je postelji tesno zavita v odejo in prisluhnila zvokom dežja zunaj. Zaželela si je, da bi lahko ostala v postelji, skuhala bi si čaj se zavila v odejo in vse dan gledala filme, brala in opazovala dežne kaplje, skozi okno. Vendar je bilo vse skupaj nemogoče vstala je in pozabila na misel o lenobnem dnevu. Vendar se ni odpovedala vsemu. Ko je sedela v razredu in je profesorica razlagala rekočo snov je ona odplavala. Izklopila je vse okoliške zvoke in se prepustila mislim. Opazovala je dežne kaplje, ki se združijo z pločnikom in cesto ter se razpršijo. Spomnilo jo je na kako se je ona zaljubila v njega. Brez pogojno in v celoti, padajoča in izgubljena.

Imagine meeting someone who understood even the dusties corners of your mixed-up soul.

Zadnji 2 leti hrepenim, si želim in upam, da bi srečala nekoga, ki bi se tako rekoč zaletel v mene in bi me pustil  brez besed. Nekoga, ki bi pustil svoje odtise na moji koži in me naredil živo, ker že predolgo časa samo obstajam v nekem svojem svetu. Nekoga ki bi pustil svoj pustil pečat na mojih ustnicah. In čeprav ne verjamem v ljubezen na prvi pogled še vedno upam.

Živimo v svetu kjer se sex in romantika neprestano mešata. Fantje so naučeni, da je če punco porinejo od steno ter jo zasujejo z objemi in poljubi romantično. Sex je enostavnejši, zanj potrebuješ samo nekoga, ki je pripravljen sodelovati ali pa še to ne. Romantika je težja za njo potrebuješ osebo ob kateri v trebuhu dobiš frfotajoč občutek. Nekoga, ki pozna vsako tvojo najbolj skrito misel, brez da bi mu jo povedala naglas. Osebo ki te ima rada zaradi tistega kar si in tistega kar je ona ko je z teboj.

I think that this si not true!

You'll be the best memory of my summer, my favourite secret.

I'm standing in the dark, she's dancing on the table. I'm looking through, the glass she's someone elses angel.

Jesen se je počasi bližala, in občutek je imela, da se z njo bliža še ena zima, ki jo bo preživela sama, z čaji in svojo odejo. Čeprav se je poletje zaključilo so ostali spomini, ki se jih je na vse načine hotela znebiti  in nekako ji je to tudi uspelo. Potisnila jih je v tih, oddaljen prašen kot svojih misli in ponovno začela živeti vsak dan posamezno.

Vedno sem imela rada jesen, in na njo sem vedno rada gledala kot na hladno prho po vročem poletju. Noči se začnejo daljšati in postajati hladnejše. Drevesa zamenjajo barvo iz zelene v vse mogoče pisane odtenke rumene, rdeče, oranžne in rjave. Vonj po pečenem kostanju in spomini na poletje, ki pogrejejo moje premraženo telo.

Could you, like, stop fucking with my emotions? thanks

Resnično. Nekaj časa nazaj sem neprestano poslušala, da nisem poštena do njega, da mu dajem lažna upanja, da se igram z njegovimi čustvi, vendar sedaj resnično ne vem več kdo se tukaj z kom igra. Prizna mi da bi zame naredil vse potem, da njegova dejanja kažejo nekaj povsem drugega. In enostavno sem sita igranja te igre. Po resnici tudi sama še vedno ne vem kaj točno čutim do njega. Včasih se mi zdi, da je ponovno vsa ta ideja, da mi je všeč in da igrava igro, pri kateri neprestano tekmujeva za vlogi glavnih igralcev, samo iluzija v moji glavi. Vendar se potem zalotim kako sanjam o njem, pri belem dnevu in soncu na nebu.

Resnično bi si rada kupila, cigaretnico pa nimam najmanjše ideje kje bi lahko našla kakšno?

I feel like nobody wants me around anymore.

I kind of felt like i didn't know how to live anymore. Like i didn't want to.

Dan je bil resnično dober, eden tistih, ki sem jih že nekaj časa pogrešala. In večer se je začel še bol odlično kot se je dan končal. Družba ljudi, ki sem jo po dolgem času videla ponovno je žarela, povsod kamor sem se ozrla sem videla nasmejane obraze. Obujanje spominov, kod je bil v koga in v katerem razredu. Alkohol, ki ga je bilo kot vedno v prevelikih količinah je stopil v mojo glavo. Verjetno me večina ljudi, ki jih je bilo tam še nikoli ni videlo tako zelo pijane, po resnici me verjetno tudi tisti z katerimi se neprestano družimo ni. Večina njih si trenutno verjetno misli vse mogoče stvari o meni, vendar jaz nebi bila jaz če se nebi požvižgala na vse od njih. Vedno sem bolj spadal v tisto skupino ljudi, ki se ne obremenjuje z tem kaj si drugi mislijo o njih, vedno pravim da je to moje življenje in kdo če ne jaz bo vedel kaj narediti z njim. Odplavala sem, za tisti dve uri sem bila srečna. Zdelo se mi je da lahko plavam nad oblaki in dobim vse kar si želim. Pa vendar je začetna omotičnost in sreča minila in zamenjala sta ju žalost in rahel občutek otopelosti. Ko sem se ozrla koli sebe, je bilo vse kar sem opazila parčki, ki so delovali tako zelo srečni in zaljubljeni in še vse mogoče kar pride z ljubeznijo. In jaz, sem ponovno stala sama, omotična in prazna. Včasih se sprašujem če je z menoj resnično nekaj narobe, da me nikoli noben noče. Sem res tako zelo drugačna od vseh ostalih.

There's a universal truth we all have to face. Everything eventually ends.

Poletje se počasi bliža koncu, čez dobrih štirinajst dni bomo ponovno postavljeni na realna tla in potrebno bo pozabiti brezdelne poletne dni. Vendar bodo ostali spomini in ti me že sedaj počasi začenjajo razjedati. Tudi to poletje je kot vsako do sedaj spremenilo toliko stvari, nekatere na boljše druge na slabše.

Nekje globoko v sebi ponovno začenjam čutiti praznino, ki se z vsakim dnem veča in veča. In tokrat je drugače ne morem ji pobegniti, se ji upreti, ne sama in ne z glavo polno čudnih misli. Včasih sem ji lahko pobegnila, se zatekla k pisanju vendar sedaj tudi to ne pomaga več, zato je tole moje slovo, vsaj začasno. Vem da je minilo že nekaj časa od zanje objave pa vendar, sem šele zdaj zbrala moč in napisala stvari, ki me težijo. To je moja zadnja objava, vsaj do takrat ko nebom ponovno začutila potrebe po pisanju, po pobegu v svet, ki mi vedno znova polepša dan.