The older we get the better we used to be.

We don't need to rush. If somethings bound to happen, it will happen. In the right time, with the right person and for the best reason.

Čeprav sem si neprestano govorila, da nočem v nič hiteti, da se želim prepustiti trenutkom ne glede na to kako majhni so, je nek skrit, neviden delček mene želel hiteti. Potiho si želim hiteti. Želim si biti nespametna in neumna, vase želim vsrkati vsako najmanjšo podrobnost njegovega življenja, njegovega vsakdana in njega samega. Vedeti želim vsako njegovo najmanjšo misel in čustvo. 

Hotela sem se zagnati v neko, čustvo ki mi je po daljši odsotnosti v mojem življenju ponovno prekrižalo pot. Hotela sem dati dušo in srce, se prepustiti trenutkom, odplavati. 

Sometimes i miss you so much i can hardly stand it. 

Sedela sem na svoji postelji zazrta v steno, na kateri so bile nalepljene fotografije mojega življenja. Življenja, ko sta bile v njem še onidve. Spominjala sem se časov, ko sta bile onidve vse kar sem imela in ljubila. Nebom se ravno pritoževala nad osebami, ki sedaj zapolnjujejo njuno mesto, pa vendar pogrešam njiju. Pogrešam neumnosti, skrivnosti ki smo si jih delile, dneve in noči preživete z njima. Vem, vedno sem vedela, da je vse kar moram narediti če ju želim nazaj samo ponovno vkorakati v njuni življenji. In čeprav sem nekajkrat poskusila ne morem, nisem kot onidve, ne znam pozabiti preteklosti, kot jo zna pozabiti večina ljudi, pri meni ostaja z mano. Boli me srce, ko poslušam svojo mlajšo sestro govoriti o norčijah, ki jih počnejo z njunima sestrama. Želim si in vem, da bi to morale biti mi, a globoko v sebi vem, da smo mi imele svoj čas in da je sedaj čas, da imajo one svojega. Upam, da se njihove poti ne končajo tako kot so se naše, čeprav vem da se z časom in življenjem bodo, tako kot so se naše. 

You are the only thing i'm ever gonna miss.

Car is parked,

bags are packed,

but what kind of a heart doesn't look back. 

At the comfortable glow from the porch, 

the one i will still call yours. 

Še zadnjič je z pogledom preletela verando, ki jo je obdajala ograja zbledele rumene barve. V kotičku očesa je začutila drobno solzo, čakajočo na njen znak, da steče po licu. Na vrhu stopnic, ki so vodile na verando in potem v hiši na za njo, so stale tri postave. Dve od njih majhni, ženski in tretja njegova, ki je bila velika in tako domača, da bi jo prepoznala v vsaki množici. Odvrnila je pogled od verande in preletela okolico, v ozadju hiše kjer so bili izpusti je lahko opazila konje in zraven hiše je pod hrastom stala gugalnica iz njenega otroštva. Zazrla se je v postave na verandi, pokimala v pozdrav ter se usedla v avto. V glavi se je prepričevala naj ne gleda nazaj pač pa naj enostavno odpelje novemu jutru naproti. Ko je na koncu dovoza, ki so ga z obeh strani obdajala drevesa pogledala v vzvratno ogledalo je videla kako se ženski z katerima je preživela vse svoje življenje stiskata v objem, ter ju on njena ljubezen od otroških dni privija na svoje prsi. Avto je pustila na koncu dovoza in stekla nazaj proti verandi, ko je prišla do vrha stopnic je ovila svoje roke okoli njegovega vrati in ga še zadnjič poljubila v slovo. 

We either sink or we swim, because we won't get another chance.

You cannot always wait for the perfect time, sometimes you must dare to jump.

V trenutku, ko ga je zagledala in so se njene oči srečale z njegovimi, je v telesu začutila čuden občutek, kot da bi jo neka navidezna privlačna sila vlekla v njegovo smer. Nepozabna zabava se je bližala koncu, večina ljudi, ki so se je udeležili je že spala v svojih kotičkih. Le še nekaj tistih neutrudnih je sedelo na klopi in razpravljalo o nečem , pogovoru je nehala slediti že nekaj časa nazaj, odplavala je njena glava je bila polna letečih, neulovljivih misli in zaželela si je malo miru in tišine. Zapustila je sobo in se odpravila na hodnik, kjer se je usedla na stopnice in glavo naslonila na kolena. Nekaj minut za njo je zaslišala odpiranje vrat in zasledila počasno gibanje, ki se je končalo ko je njegovo telo obmirovalo od njenem. Preplavil jo je občutek, ki ga je nekoč že poznala vendar ga je z dnevi pozabila. Pozabila je kako zdelo dobro se je počutila takrat, ko je preplavil njeno telo. Začetna tišina, ki nikakor ni bila neprijetna se je hitro spremenila v pogovor, bežne poglede in dotike. Skozi okna je začela svetiti prva jutranja svetloba, vendar njima še vedno ni bilo do spanca. Prepustila se je, svojim malim demonom je dovolila na površje in se utopila v trenutku. Njena mala dlan je bila skrita v njegovi, ko ji je z prsti drsel po notranji strani le-te. Na svojem obrazu je začutila nasmeh, enega tistih pristnih, za katerega ne veš, da ga imaš na obrazu dokler ti ga nekdo ne vrne. V svoj pogled je ujela njegove oči in jih motrila z svojimi in preden se je dobro zavedala svoje naslednje poteze je on svoje ustnice prislonil na njene. Medtem, ko jo je poljubljal si ona ni mogla pomagati, da se nebi nasmehnila. Začutila je, da je počasi zaključeval z grizljanjem njene ustnice in v glavo ji je švignila misel, da noče da se konča. Ko je svojo glavo odmaknil od njene, je bilo vse kar si je želela, da bi lahko še nekaj časa ostala tesno ob njem. In kot, da bi ji prebral misli jo je stisnil v svoj objem, v enega tistih medvedjih objemov, ki jih je tako zelo pogrešala. Odrinila je misli na jutro v nek prašen del svoje glave in z odprtim srcem sprejela vase staro prijateljico, ki jo je že nekaj časa pogrešala in obupno potrebovala, tisto prijateljico, ki jo vedno pustila brez besed. Srečo.

Let's escape this town for a little while.

Sedeli so za mizo in imeli glasen pogovor o različnih temah. Nedaleč stran je bilo slišati prasketanje ognja in nekje v ozadju je igral radio. Poslušala je živahen pogovor, ki se je odvijal okoli nje in se ne kaj preveč menila za njegovo roko, ki je počivala na njenem ramenu. Zdelo se ji je, da se nekako ne zna vklopiti v družbo v kateri se je znašla, sovražila je spremembe v svojem življenju in navajena je bila na druženje z svojo družbo, ki je bila sproščena in veliko bolj odprta kot ta. In potem je bilo tu še nekaj na tistem kraju kar je vedno oboževala in sovražila hkrati, spomini, mogoče celo preveč le teh. Nekako se je šele po tem, ko pri svoji najboljši prijateljici v očeh opazila enega tistih pogledov, ki govorijo kaj za vraga pa počneš, zavedala kaj počne. Fant, ki je sedel poleg nje je roko, ki je malo prej počivala na njeni rami premaknil na njen bok in z prsti rahlo drsel po tkanini. Občutek, ki jo je preplavil, ko se je začela zavedati dotika je bil prijeten. Pogrešala je takšne dotike. Razgledala se je po zbrani družbi, da bi izvedela če je še kdo opazil vse skupaj poleg njene najboljše prijateljice, in ko je pogledala na skupinico ljudi, ki je stala malo stran od njih, se je srečala z najbolj smrtonosnim pogledom kar jih je kdaj videla. Spet je pogledala njo se ji nasmehnila z enim tistih nasmehov, ki govorijo, da se zaveda kaj dela in ponovno padla v razmišljanje. Ta noč je bila njena in ni si želela, da bi ji jo pokvarili zmedeni pogledi neke tuje družbe. Vse kar si je tisto noč želela je bilo, da bi ponovno počutila zaželeno, da bi ponovno čutila, da se nekdo zanima zanjo, da nekoga privlači. In čeprav je na koncu ostala sama z bežnim dotikom in praznim srcem se je počutila veliko bolje kot se je do sedaj. Droben košček njenih strahov, njen male pošasti, ki se je je tako zelo bala je umrl in z jutrom je bila korak bližje na poti sreče.

Vedno je mislila, da je sta njeno srce in duša prazna in ima zato tako drugačen pogled na svet kot vsi ostali njeni vrstniki. Pa vendar mogoče le ni bilo tako. Mogoče je bilo njeno srce prepolno. Prepolno sreče in ljubezni  in po drugi strani prepolno strahu in žalosti, prepolno jeze in spominov in upanja. Mogoče je bilo njeno srce pretežko in njena duša prelahka. Vedno so ji govorili da je v življenju pomembno ravnovesje med vsemi stvarmi, kajti če imaš preveč neke stvari ti tiste druge, ki stoji poleg nje na tehtnici primanjkuje. Mogoče njeno ravnovesje nikoli ni delovalo pravilno, je vedno vleklo v eno smer in mogoče je to nekaj kar se nikoli nebo spremenilo.

 Summer romances begin for all sorts of reasons,

 but when all is said and done,

 they all have one thing in common.

 They're all shooting stars, a spectacular moment of light in the heavens,

 a fleeting glimpse of eternity and in a flash, they're gone.

 - The Notebook

He will always be my biggest 'what if'.

Finally she can feel summer.

Že kot majhna punčka je imela vedno raje noč od dneva. Nikoli se ni bala teme kot so se je drugi otroci, ona jo je ljubila. Oboževala je ležanje na vrtu ko se je dan prelivala v noč. Zvezde, so že osvetljevale nočno nebo in  žabe ter črički so peli svojo pesem. Noč jo je pomirjala, omehčala je ostre robove sveta in prekrila preveč močne barve pomladnih dni. Z prihodom somraka, se ji je vedno zdelo kot da se nebo umika in se vesolje razširja. Noč je bila zanjo vedno večja od dneva, vedno se ji je zdelo, da v noč lahko skrije več skrivnosti in občutek je imela, kot da ima v noči več možnosti za življenje.

Maybe it's not always about trying to fix something broken, maybe it's about starting over and creating something better.

Love will not break your heart, but dismiss your fears.

Once you fall in love with someone, i don't know if you can ever shake them.

Čustva so edine stvari v življenju nad katerimi nimamo kontrole. Mogoče ga je pogrešala in je bila zaradi tega vedno slabe volje in nezainteresirana za življenje. Vedela je, da ga pogreša, na nek drugačen, svoj način. Vendar se ji je včasih zdelo, da v resnici pogreša samo odnos, ki ga je imela z njim. Vse skupaj preživete trenutke od začetka do konca. Mogoče bi bilo drugače, če njena glava nebi imela obrambnega mehanizma, ki ga je vklopila vsakič ko ji je nekdo skušal priti preblizu. Nekoč jo je nekdo vprašal, kdaj se bo zgodilo če ji bo zlomil srce in ona mu je odgovorila, da njenega srca nikoli nihče nebo zlomil, ker bo ona vedno prej zlomila srce nekomu drugemu. Čeprav je hotela pasti z vsem srcem in telesom ji je glava to vedno preprečila, kot da bi jo hotela zavarovati pred čustvi katerim se je tako zelo hotela prepustiti. Jim dovoliti da prevzamejo njeno telo, srce in dušo. In od vseh ljudi, ki jih je kdaj poznala in imela rada, je bil on najbližje temu. Imel je njeno telo in srce vse kar je še potreboval je bila njena duša in ona mu jo je bila pripravljena dati, vendar je njen glava ponovno premagala srce.

There is always hope.

Pritekla je do hiše, sezula čevlje in odhitela do kopalnice, da bi z sebe slekla premočena oblačila in stopila pod vroč tuš. Ko ji ji topla voda objela telo je zadrhtela, zvrnila glavo nazaj in zaprla oči. Topli vodi je dovolila, da je z nje oprala vso umazaniji in breme, kot je malo prej mrzlemu dežju dovolila isto. Sesedla se je na tla kopalne kadi in kolena objela z rokami, počutila se je tako zelo majhno, tako zelo ne pomembno. Solze, ki jih je že ves dan zadrževala v sebi, so končno omočile njeno lice in čeprav jih zaradi vode ni čutila je vedela, da so tam.

23.4. štiri leta nazaj, so na ta dan vsi nestrpno čakali, da bi jim nekdo prenesel novice o operaciji dobre ali slabe. Vsi razen nje so bili bitko, jokali, vendar ona je bila takrat preveč zaposlena z svojim življenjem. Ni se imela časa obremenjaveti se še z temi stvarmi, ko pa je imela svojih dovolj. Kot vedno je tudi takrat vse skupaj potlačila vase, zakopala v nek temen kot in se ne menila za bolečino. Ko je bilo vsega konec in so zdravniki sporočili veselo novico, je minilo dolgo predolgo časa preden ga je obiskala v bolnišnici, in še takrat, ko ga je ni prenesla pogleda nanj. V roki je imel injekcijo na kateri je bila cevka, ki mu je dovajala kri in hrano. Obraz, ki se ji je vedno zdel tako domač je bil tedaj ne prepoznaven, temnejša koža, ki ga je prekrivala je bila sedaj blede skoraj zelene barve in tiste velike rjave oči, ki so jo vedno gledale polne z ljubeznijo so bile sedaj prazne. Stopila je do postelje in položila svojo drobno roko v njegovo, hotela da je pogledati v oči pa ji je poglede neprestano uhajal drugam. Po nekaj mučnih trenutkih, se je obrnila in stekla stran. Pred očmi se ji je temnilo, in zaradi vonja, ki je prevladal v bolnišnici se je počutila rahlo omotično, slabost je preplavila njeno telo in vse kar si je želela je bil svež zrak. Po tistem ga je medtem ko je bil v bolnišnici obiskala samo še enkrat in tudi takrat ji ni uspelo ostati malo dlje časa.

Takrat, ko so ga vsi ostali dobili nazaj ga je ona izgubila, izgubila je njegov naklonjenost, njegov ljubeč pogled, delček njega in delček sebe. Naučila se je živeti z njegovimi pogledi v kateri je bilo vedno polno razočaranja, razočaranja nad njo. In bolečina, ki jo je čutila pred 4 leti je bila sedaj manjša. Pa vendar nikoli nebo pozabila tistega zadnjega pogleda, ki je bil napolnjen z ljubeznijo.