Nevidno srce joče po občutku.

Kdorkoli je rekel, da potolčene dlani in kolena ostajajo stvar otroštva očitno še nikoli ni lovil zajcev ob polnoči. Dan je bil vsekakor eden tistih, ki se slabo začne in dobro konča.

Darling, I just don't do this shit anymore.

Ležala je v postelji in razmišljalo o občutku, ki ji je že nekaj časa načenjal živce. Razdvojenost. Hrepenela je po nečem novem, po novih občutkih, po novih dneh brez vsakdanje rutine, po nekom novem. A si je hkrati želela imeti tiso kar že pozna, vsakdanjo rutino. In na trenutke se je počutila ujeto, ujeto med sanjami in resničnostjo.

Nekoč ji je nekdo rekel, da so odnosi med ljudmi samo površinski, da so nekaj kar potrebujemo da preživimo čez življenje, da so kot dihanje. In ni mu verjela, a je z leti ko je odraščala spoznala, da je imel prav. Neglede na to kakšne vrste odnos gojimo do določenih ljudi, nikoli zares ne poznamo kaj se skriva v njih, kot da je vse skupaj neka maska, ki so jo že v otroštvu nadenemo brez da bi se tega zavedali in z leti se ta maska samo še debeli. Postaja trša, odpornejša.

We're not meant to live forever.

Zamišljeno je sedela v kotu sobe in z praznim pogledom opazovala svojo običajno družbo. Po glavi se ji je podilo na milijone misli in želela si je, da bi jih kot nekoč znala pospraviti v svoje predalčke kamor spadajo. Iz ozadja sobe je slišala smeh in želela se je smejati, iskreno kot nekoč. A se nekako ni zdelo prav.

Vse se zgodi z razlogom!

You've made me weak.

I often do stupid things you know.

Stopila je na prste ga poljubila na lice in objela v slovo. Nekdo je v ozadju izjavil nekaj kar se je vsem zdele smešno, ona pa je le zavila z očmi še zadnjič pogledala njegove, preletela zbrano družbo in z težkimi koraki odkorakala skozi vrata. Mrzel decembrski zrak ji je objel telo, globoko je vdihnila in pustila solzi, da ji je spolzela po licu. Želela si je steči nazaj v toplo zavetje sobe in se mu skriti v objem. Še ena njenih iluzij, ki je vedno znova zabolela. Hrepenela je po njegovem dotiki, ki ji ga je vedno z veseljem naklonil, in po objemu za katerega ji nikoli ni bilo treba prositi. Želela ga je ob sebi, čeprav je vedela, da to kar čuti do njega nikoli ni bila ljubezen. Pa vendar se je požvižgala na ponos in vsa pravila tega sveta. Želela ga je ob sebi ker se je le tako počutila popolno.

In ob večerih, ko sama leži v postelji obžaluje. Obžaluje, da tisto noč ni odšla z njim. Pa vendar se je v tistem trenutku to zdelo edino razumno dejanje, takrat se je še zavedala kaj je prav in kaj ne. Kasneje tega ni bila več sposobna.

Just promise me you'll think of me everytime you look up in the sky and see a star. I promise.

Her heart is just to tired to care.

Urši sem že v sredo zvečer obljubila, da bom napisala blog a ga še vedno nisem. Vsak večer imam odprto okno za novo objavo a ob koncu večera ostane prazno, nepopisano tako kot na začetku. Želim si pisati čutim potrebo po tem, pa vendar se zdi kot, da besede, ki jih hočem zapisati nočejo biti napisane, vsaj ne tukaj vsem na očeh.

Za pustim novembrom sladki december?

Kot vedno ponovno prehitevam čas, z mislimi sem že daleč naprej v toplem poletju čeprav vem, da je pred menoj še dolgih 7 mesecev. Namesto, da bi uživala v trenutkih, jih prehitevam in verjetno večina od njih zamudim. Zdi se mi, kot da bi potrebovala neko gonilno silo, ki me bo vlekla naprej čez zasneženo zimo do poletja. Silo, ki me bo rešila pustosti vsakdanjika in neprestanega razmišlanja o nepomembnih rečeh. Potrebujem nekaj česar se bom veselila. 

Pogrešam večernem, ko sem v tišini ležala na trebuhu v postelji z svojimi knjigami. Bila sem srečna, drugačna pa vendar mi ni prav nič manjkalo. Včasih se mi zdi, da sem jih izdala, vse tiste like, resnične in izmišljene, vse napisane stavke in besede, pike in klicaje. Bile so tam ko sem jih potrebovala, preganjale so čas in osamo. In nato so jih nadomestili ljudje.

The monters are inside her.

Prazno, vse kar je lahko čutila je bila ena velika praznina. Telo je bilo mlahavo in utrujeno, brez energije. Lica so bila rožnate barve in oči kristalno čiste zaradi solz, ki so tekle po njenem licu. Srce zlomljeno na koščke in sanje porušene v prah. Vse kar sta gradila, vse v kar je verjela je bilo v trenutku sekunde porušeno, raztaljeno na koščke in premleto v prah.

Rada mam Uršo!<3

She has a problem in her head.

Zbolela sem. Vročina, prehlad in prehlajene učke, kar pomemi da neprestano jokam oziroma vsaj zgleda kot da bi. Čeprav je pozitivna strah tega in sicer to, da mi jutri ni treba v šolo. Upam samo, da se do petka pozdravim. Do takrat pa so papirnati robčki, krema za kožo, čajčki, limonada in lekadoli moji novi najbolši prijatelji.

It was her secret.

Stopila je iz hiše ter se še tesneje ovila v plašč, ki ga je nosila. Pospešila je korak in ga ko je stopila v zavetje dreves upočasnila. Oboževala je sprehode po jesenskem listju. Le še nekaj metrov jo je ločilo od velikega prevrnjenega drevsa ki je ležal na robu jase. Ko ga je dosegla se je vsedla na travo tako, da je bila z hrbtom naslonjena na prevrnjeno deblo in da je bil njen pogled usmerjen na jaso. Oboževala je ta kraj, vedno ko je potrebovala prostor za razmišljanje je prišla sem. In najbolšje od vsega je bilo, da je zanj vedelo le malo ljudi. Na nek način je bila jasa njena skrivnost.

Ker bi bilo življenje brez njih dolgočasno.

Have you ever confused a dream with life?

The hardest battle is between what we know and how we feel.

Ponovno se je znašla na točki, kjer je vedela, da jo nekdo začenja imeti rad. In čutila je, globoko v sebi je čutila, da se je začela umikati. Nehala je odpisovati na sporočila. Ponovno se je začela zapirati vase. Vedela je, da ji bo strah ponovno preprečil, da bi se končno prepustila. Čutila je kako se je vsaka celica njenega telesa upirala. Vendar je hkrati čutila kako se je nek drugi del njenega telesa upiral nazaj, kako si je delček njenega telesa njenih misli želelo, da bi se prepustila.

And the winter is coming.

Zima, čutila jo je vse okoli sebe. Dnevi so postajali krajši, bolj pusti in sivi in jutra so bila vedno bolj mrzla.

Prsti so bili čeprav jih je imela skrite v žepih budne ledeno mrzli, lička in konice ušesou pa so imela rožnato, že skoraj rdečo barvo. Stekla je čez cesto v kavarno kjer sem jo že čakala in naročila svojo jutranjo kavo, da bi si ogrela svoje premraženo telo. Rada je imela zimo, še ena stvar v kateri se je tako zelo razlikovala od mene. Sovražila sem jo zimo namreč in sovražila sem grenak okus kave tudi po tem, ko sem si v skodelico natresla že celo goro sladkorja. Kot vsako jutro sva tudi to sedele pred najino najljubšo kavarno ona z svojo kavo in enim tistih rogljičkov in jaz z svojim čajem ter jutranjo cigareto.