He were different. She let her walls come down for him.
Jesen ki se je pričela, ji je prinesla pozabljene spomine na tiste dolge zimske dni preživete v njegovem objemu. Zdelo se ji je kot, da ji sledi na vsakem koraku kot bi bil del nje čeprav sta bila že nekaj časa samo on in ona pozabljena celota preteklosti. In mogoče so imeli takrat prav, ko so ji govorili, da dela napako, vendar je potrebovala ravno to, napako. Nekaj kar ji je dalo ponovno občutek da živi, da je. Potrebovala je oddih od rutine, in seveda so potem prišli dnevi, ki so bili polni obžalovanja pa vendar se je počutila živo. Kot se počutiš živo tisti trenutek po priplavaš na površje in globoko zajameš zrak.
Vendar ga je zadnje dni pogrešala, mogoče ne njega kot nekoga, ki bi ga imela ob sebi kot ljubljeno osebo pač pa njega kot njenega prijatelja, nekoga ki mu zjutraj pošlješ sporočilo samo zato ker čutiš potrebo po tem, da nekomu zaželiš dobro jutro. Nekoga, ki mu lahko zaupaš in se z njim smejiš. In čeprav so jo takšni ljudje obkrožali vsak dan njenega življenja je pogrešala njega, nekaj kar je bilo na njem.
She's not who she were before.
Ljudje smo narejeni tako, da se v življenju izgubimo, in z tem ni mislila da izgubimo ljudi okoli sebe, pač pa da izgubimo sebe, se najdemo, spremenimo in nato spet izgubimo. Zgodba ki nima začetka in ne konca. Ali pa ima le da nikoli ne vemo z čem se začne in z čem konča, pa vendar je imela takšne predstave najrajši. Tiste, ki so ji bile nepoznane.
Ko si ob nekom preveč in predolgo časa postanejo del tebe. In ko odidejo ali se spremenijo ne vemo kdo smo brez njih. Kaj pa če smo ta oseba mi. Vprašanje, ki se ji je tolikokrat porajal v glavi. Kaj se zgodi če smo tisti ki se spremenijo in odidejo mi sami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar