Don't ever let them see you bleed.
Jesen je bila ponovno tu. Rada je imela jesen, mavrična drevesa in sprehodi po gozdu, ko ti pod nogami šumi odpadlo listje vseh možnih odtenkov rdeče, rumene in rjave barve. Pa vendar se je počutila, ko da nekaj manjka. Ali pa je šlo zgolj za občutek. Strah pred nepoznanim.
Things are different now. Everything that used to matter doesn't anymore.
Prsti na roki, ki jih je komaj še čutila so bili ledeno mrzli in živo redeče že skoraj vijolične barve. Lička so imela nežen odtenek rožnate barve, kot da bi narahlo zardela kot to naredi vedno kadar ji je neprijetno. In ledeno mrzel pišč vetra ji je razmršil lase, da so se zdeli kot da že nekaj časa nebi bili počesani. Ob vsakem novem sunku se je močneje zavila v jakno, ki jo je imela na sebi in si želela, da bi se preden je odšla od doma bolj oblekla. Prste, ki jih tedaj ni več čutila in v katerih je imela cigareto je ponesla k ustom ter vase vdihnila dim. Po glavi se ji je podilo toliko mislih, da jih ni več znala uloviti in urediti. Le bile so tam, kot pozabljenje stvari iz otroštva. Pa vendar si je želela uloviti vsakega posebej ga premleti in nato zakleniti v poseben kotiček kamor spada. Zdelo se ji je, da izgublja sebe, da izgublja oblast nad sabo nad tem kar je. Pozabila je kako živeti, ljubiti in biti. Pozabila je preteklost in se naučila, da sedanjosti ne moremo načrtovati, da se ljudje z odraščanjem spreminjamo in da na to nimamo vpliva. Da postanemo nekdo ki ga ne poznamo, nekdo, ki se ga bojimo sprejeti in z njim živeti pa vendar je z nami neprestano. Vsako sekundo večnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar