Zdi se mi, da čez leto pozabim, kako rada imam jesen. Barve dreves, mrzla jutra in tople popoldneve, veter ki ti razmrši lase, kostanj, sprehode po suhem, šumečem odpadnem listju. Vendar je tokrat drugače, jaz sem drugačna. Zdi se kot da bi jesen izgubila svoj pomen, kot da sem ga izgubila ali pa celo pozabila nekje v poletju. In čeprav nikoli nisem marala zime si jo letos nadvse želim. Želim si popoldneve, ki se zdijo kot večeri, večerno sedenje ob radiatorju z knjigo in čajem, prasketanje in plapolanje svečk nekje v ozadju sobe, ter nekoga ki bi z njim lahko delila vse to.
Obožujem ga od trenutka, ko sem ga našla na Uršinem zidu čeprav niti nevem zakaj.
And she is clearly not happy.
Srečna. Prvič po dolgem času, se je počutila srečno. Njen nasmeh je bil resničen in v njenih očeh si lahko opazil iskrice, iskrice sreče. Pa vendar se ji je zdelo, da je vse skupaj samo začasno. Zdelo se ji je, da ji ljudje okoli nje ne privoščijo sreče, čeprav so jo oni sami imeli. Obljubila si je, da ji tokrat nebo prišlo do živega, pa vendar se je na trenutke izgubila.
Vikend resnično nebi mogel biti boljši ali pa, če bi bil on del vsega skupaj.
Petkov večer pri Urši z Marušo in Kajo. Šiša night 1.
Sobota, kino in mek z Matejem, Maticem, Blažem in Uršo in pa šiša night 2 in movie night pri meni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar