Biti nekdo vreden imena.

Tako preprosto je verjeti, preveč preprosto.

Sovražim, ker se tako hitro in močno navežem na ljudi, ki jim ne pomenim pol toliko kot oni meni. In sovražim, ker tako hrepenim po nekom, ki bi bil kot jaz, da bi me razumel, vedel točno kaj mi leži na duši brez kakršne koli besede ali dejana. Vem sanjam pa vendar, se zdi da lebdim nad svetom in opazujem svoje življenje kot neka tretja oseba, ki je svetu neznana. In čudno je ko na prvi pogled opaziš da imaš prijatelje, pa vendar nikoli ne dobiš občutka, da bi dejansko nekam spadal. In v resnici se najbolje počutiš sam v samoti z svojimi mislimi.

Na koncu so samo še obžalovanja in priložnosti, ki smo jih zamudili.

Zgornji stavek mi je tako presneto všeč, ko si ga potiho izgovorim v mislih me tako močno spominja name ob enem pa se mi zdi moje popolno nasprotje. So stvari ki jih obžalujem in so tiste ki jih ne, kaj ni tako pri vsakem iz med nas? Na nek način obžalujem, da sem te počitnice postala nekdo drug. Ne morem reči ali sem postala nekdo ki mi je všeč ali ne vem samo to, da sem se spremenila in da poti nazaj ni.

She acts like summer and walks like rain.

Zadnjih 14 dni, imam vsak večer odprto okence za pisanje novega bloga vendar nekako nikoli ne začnem dejansko pisati. Prsti imam nameščene na tipkovnico in želijo si premikanja, hrepenijo po tem, da bi jim dovolila, da opravijo svoje delo a me je nekako strah in tako vsak večer okno ostane prazno moja volja pa se iz dobre spremeni v eno tistih za katere nikoli ne moreš reči ali je jeza, žalost ali pa samo občutek osamljenosti.

Spomnim se, kako sem včasih lahko izrazila svoje misli z besedam, tako enostavno. Sedaj se zdi, kot da misli nimajo podobe, so nedefinirane. Samo obstajajo in strah me je, ker jih ne poznam, konce koncev so moje misli in kdo drug naj bi jih poznal če ne jaz. Strah me je, da me besede zapuščajo, da so se me naveličale.

The seasons have changed and so have we.

Poletje in z njim počitnice, se počasi zaključujejo in nekako nevem ali sem zaradi tega vesela ali me spravlja v sabo voljo. In zadnjih 10 dni poskušam izkoristiti vsak trenutek, ki mi je še ostal. In rada bi tiste drobcene trenutek radosti in veselja zakopala globoko vase pa čeprav jih je bilo tako malo.

Pravijo, da si na koncu vsakega poletja druga oseba in mogoče imajo prav. Pridejo trenutki, ko se mi zazdi, da sem popolnoma druga oseba. Nekdo za katerega sem davno tega obljubila, da nebom nikoli. Ampak ali ni vedno tako, da na koncu postanemo nekdo za kar smo vedno trdili da ne bomo.

Rodila sem je jutri. Danes živim. Včeraj so me ubili.

Sprejela sem odločitve, ki so spremenile marsikaj vendar še vedno nevem kaj vse. Nehala sem razmišljati kaj je prav ali narobe in nehala sem si postavljati vprašanja zakaj.

Trenutki, ko je sama sedela v parku in opazovala ljudi, ki so se sprehajali mimo nje drže se za roke, z pogledi ki so povedali več kot besede. Včasih se ji je zdelo, da nikoli več nebo čutila tistih metuljčkov ki letajo po trebuhu, mravljinc, ki stresejo telo ob dotiku ali pogledu ljubljene osebe. Pozabila je že kako je ko te nekdo stisne v objem in ti reče, da se bodo stvari uredile čeprav se ne bodo. Sama sebe je spremenila v popolnega robota, brez čustev in sanj.

I could say i'm sorry, wouldn't mean a thing.

Na tisoče zamolčanih besed, premnogo vprašanja, telesa prelivajoča se v dvom. Trenutki nepričakovanih naključji, ko nas preseneti življenje samo.

Želim si, da bi znala pisati tako. Imam dneve, ko se besede same pojavljajo v mojo glavi tako, da nevem kaj z njimi in potem pridejo dnevi tišine, ko tam ni ničesar kar bi bilo vredno omembe.
Sedela je na verandi in se nastavljala še zadnjim sončnim žarkom, ki so osvetljeval nebo. Odeta v najtoplejšo odejo je sedela tam in opazovala dan, ki se je poslavljal. Na obrazu je imela enega tistih brezbrižnih izrazov, ki so povedali, da je odplava, odšla v svoje misli in sanje. A tokrat se ji je vse zdelo drugače in začenjala je verjeti v to kar so govoril. Na koncu vsakega poletja si popolnoma druga oseba. In čeprav poletja še ni bilo konce je videla spremembe v in na sebi. Postala je nekdo za kar je vedno govorila, da nebo in verjetno si je prvič v svojem življenju želela, da se šola končno začne.

Od včeraj naprej je z mojega seznama TODOINLIFE zbrisano nočno kopanje v bajarju. In čeprav sem se po vsej verjetnosti prehladila je bilo nepozabno. In od danes naprej sovražim mačka.

It's good to know you still care.

Let's get drunk and tell each other everything we're too afraid to say sober.

What’s stopping you from going for the person you like?
 
Vprašanje, ki si ga je že neštetokrat postavila v svoji glavi in nanj imela vedno isti odgovor. Sama sebe, strah pred zavrnitvijo pred tem, da je zanj le prijateljic, ena tistih najboljših. Vedno preden zaspi, se sprašeje, če ve da je vse na kar misli preden zaspi. Če ve, da je zanjo več, veliko več kot samo prijatelj.

Današnji dan je bil eden slabših. In zanj imam 3 besede, razočaranje, razočaranje in razočaranje.
Prvič nad starši, drugič nad sabo in tretjič nad ljudmi okoli sebe. Nad starši, ker sovražim to, da vedno postavljata druge pred mene in Hano, kot da so oni nekaj kar mi dve nisva. Nad sabo, ker vem, da ima mami prav, da si moram z glave zbiti trmo in jezo in vse tiste slabe lastnosti pa vendar vedno znova počnem te stvari. In nad ljudmi okoli sebe oziroma samo nad določeno osebo. Včasih se mi zdi, kot da tamala (neka družinska prijateljica) nebi imela svojega mišljenja, svojega življenja. Vse kar imam jaz mora imeti ona. Sem imela jaz v sobi na steni miki miško jo je imela ona, imam jaz 3 uhane v levem ušesu jih ima ona, imam jaz novo profilno sliko z očali jo ima ona, imam jaz nov telefon ima ona istega.

Miserable mornings. Neverendings nights.

Veš tisti občutek, ko prebereš neko stvar in te resnično nasmeji potem, pa se ti po licu spusti topla slana solza, ko se spomniš na vse trenutke preživete z neko osebo.

Ona je vsekakor vedela. Včasih je ob večerih tik pred tem, ko so jo sanje potegnile v svoje varno zavetje razmišljala o njem. O vsem kar sta imela in kar imata sedaj, o trenutkih, ki sta jih preživela skupaj, tako dobrih kot slabih, o sanjah. Tistih, ki so se takrat zdele tako uresničljive in resnične, a so z časom izpuhtele in izginile.

Malo prej sem imela nek zanimiv pogovor in nekdo me je vprašal če se je spremenil, kar mi je dalo misliti. Kaj se ne vsi? Občutek imam, da se vsi na poti odraščanja ali nekaj takega spremenimo v nekaj za kar smo vedno govorili, da se ne bomo. Postanemo oseba, ki je še vedno ista, a njegova načela, dejanja in misli se spremenijo. Ostanejo sanje, spomini in dejanja, vendar so tedaj samo še nepomembne stvari iz preteklosti, ki v velikih primerih nimajo posebne vrednosti.

Včasih si želim, da bi vse misli, ki jih imam v glavi in me težijo povedala naglas. In včasih se mi zdi, da imam ravno zaradi tega vedno tako veliko potrebo po pisanju. Čeprav sem rekla, da bom nehala pisati bloge jih pišem ponovno in tudi med tem ko jih nisem sem pisala, pa čeprav samo zase. Pišem zato ker samo tako na nek način ne znorim in ne povem vsega kar čutim, vsega kar me teži in vsega kar imam v glavi. Mogoče bi bilo komu všeč, da bi vendar sama nekako nikoli nisem bila ena tistih oseb, ki bi bila dobra v izražanju. Vedno sem stvari, ki sem jih čutila, imela v glavi lažje spravila na kos papirja kot pa v besede, ki bi prišle z mojih ust.

Do you ever lie awake wondering?

Zadnje čase vse bolj razumem stvari kot so, zakaj se nekateri ljudje ves dan smejijo, nato pa preden zaspijo jočejo. Da slike ostanejo čeprav se ljudje na njih spremenijo in da so spomini, ki se jih najbolj oklepaš tisti, ki najbolj bolijo. Kako lahko izgubiš nekaj brez česar nekoč nisi mogel živeti. Zakaj te ljudje raje vržejo iz svojega življenja, samo zato ker je lažje kot se pogovoriti o stvareh. Da so tisti, ki te prizadenejo najbolj ravno tisti kateri so ti najbližje. Kako tistim, ki te naredijo srečnega ni niti mar zate.

Nekaj dni nazaj sem se pogovarjala z prijateljem, ki mi je bil nekoč zelo blizu, a sva se nekje na poti izgubila in enostavno nehala govorit tako pogosto. Pogovor je nanesel na različne teme in ena od njih je bila, če sem še vedno skala. Nekoč sva imela tisti prepir in rekel mi je, da se spreminjam v skalo, ki ji ni mar za svet okoli sebe. Sama pri sebi sem se nasmehnila, eden tistih nasmehov za katerega nikoli ne veš ali je resničen ali je tam samo zato ker se zdi prav, da je. In opisala sem, da se zadnje čase resnično začenjam počutiti kot ena.

Živim iz danes na jutri, kar ne pomeni, da delam vse tiste brezglave reči zaradi katerih nikoli ne veš kdaj boš pristal v mrtvašnici. Pač pa se ne oziram na včeraj in ne razmišljam o novem dnevu. Vedno sem se obremenjevala z tem kaj si ljudje mislijo o meni, sedaj mi je nekako vseeno sem kar sem. Včasih sem si na vse kremplje prizadevala imeti prijatelje, ne da jih sedaj nebi imela vendar se mi zdi, kot da so izgubili svoj namen in pomen. Smešno je, da sem bila vedno tista oseba, ki je iz vsega naredila dramo sedaj pa se ne moram pripraviti niti do tega, da bi se pošteno zjokala in spravila z sebe vse kar me teži in mi ne pusti spati. Kot, da je nekaj v meni umrlo in ironično je da tega ne opazi nihče drug kot jaz.

Vedno sem rada opazovala ljudi okoli sebe, njihove geste in mimiko, način govora in hojo ali pa preprosto njihovo početje v trenutku opazovanja. In ko sem bila na morju sem se vedno znova zalotila pri tem. Spoznala sem, da je toliko stvari, ki jih pogrešam. Otroško radost, nekoga ki te, ko imaš slab dan objame in reče da bo vse uredu ter da te ima rad, osebo za katero bi vedel da te nikoli nebo razočarala in smeh tistega ki pride od srca.

Zbrisala sem večino starih blogou in ob tem, ko sem jih brisala spoznala, da sem pričakovala, da bo letošnje poletje eno boljših v resnici pa je eden slabših. Da sem prevečkrat razočarala ljudi okoli sebe. In, da nisem niti korak bližje svojim sanjam.

Ne dolgo nazaj sem z nekom imela pogovor o stvareh, ki so se dogajala zadnje čase in vse bolj se mi zdi, da je imel prav. Skoraj polovico življenja smo preživele skupaj, in morda je sedaj čas, da vsaka najde samo sebe.