torek, 3. maj 2011

To live would be an awfully big adventure.

Obožujem popoldneve kot je bil današnji. Ko sem sama doma Neli dovolim, da pride v mojo sobo in se namesti na postelji. In med tem, ko se jaz učim grize, praska in liže mojo roko.


Ker je do mojega 17. rojstnega dneva še točno en mesec in ker sem našla popolno torto za mene.


Zbudil jo je dotik njegove roke na njenem licu in sončni žarki, ki so uhajali skozi premalo zagrnjeno zaveso. Umirila je dihanje se prevalila na bok tako, da je bila njena glava obrnjena proti njemu in počasi kot, da bi se bala odprla oči. Slika, ki se ji je prikazala pred očmi je bila prečudovita. Njegovi lasje so bili razmršeni in njegove oči so bile sinje modre, takšne kakršno je poletno nebo in koža je bila obsijana z soncem. Dvignila je glavo svoje ustnice prislonila na njegove in se z telesom privila ob njegovega. Poljuba je bilo konce in na ustih se ji je narisal nasmeh eden tistih iskrenih. In prvič po daljšem času se je počutila srečno.


I love it when boys say ' Don't i get a hug? '


V trenutku ko je začelo deževati je z sebe slekla nogavice in odvrgla odejo v katero je bila ovita ter stekla na vrt. Dežne kaplje so padale na njeno telo in ona se je vrtela okoli svoje osi z rokami v zraku. Počutila se je tako brezskrbno, svobodno. Bilo ji je vseeno, če se bo prehladila in zbolela, ni se zmenila za mraz ki je zbadal njeno telo.




Ni komentarjev:

Objavite komentar