I feel like nobody wants me around anymore.

I kind of felt like i didn't know how to live anymore. Like i didn't want to.

Dan je bil resnično dober, eden tistih, ki sem jih že nekaj časa pogrešala. In večer se je začel še bol odlično kot se je dan končal. Družba ljudi, ki sem jo po dolgem času videla ponovno je žarela, povsod kamor sem se ozrla sem videla nasmejane obraze. Obujanje spominov, kod je bil v koga in v katerem razredu. Alkohol, ki ga je bilo kot vedno v prevelikih količinah je stopil v mojo glavo. Verjetno me večina ljudi, ki jih je bilo tam še nikoli ni videlo tako zelo pijane, po resnici me verjetno tudi tisti z katerimi se neprestano družimo ni. Večina njih si trenutno verjetno misli vse mogoče stvari o meni, vendar jaz nebi bila jaz če se nebi požvižgala na vse od njih. Vedno sem bolj spadal v tisto skupino ljudi, ki se ne obremenjuje z tem kaj si drugi mislijo o njih, vedno pravim da je to moje življenje in kdo če ne jaz bo vedel kaj narediti z njim. Odplavala sem, za tisti dve uri sem bila srečna. Zdelo se mi je da lahko plavam nad oblaki in dobim vse kar si želim. Pa vendar je začetna omotičnost in sreča minila in zamenjala sta ju žalost in rahel občutek otopelosti. Ko sem se ozrla koli sebe, je bilo vse kar sem opazila parčki, ki so delovali tako zelo srečni in zaljubljeni in še vse mogoče kar pride z ljubeznijo. In jaz, sem ponovno stala sama, omotična in prazna. Včasih se sprašujem če je z menoj resnično nekaj narobe, da me nikoli noben noče. Sem res tako zelo drugačna od vseh ostalih.

There's a universal truth we all have to face. Everything eventually ends.

Poletje se počasi bliža koncu, čez dobrih štirinajst dni bomo ponovno postavljeni na realna tla in potrebno bo pozabiti brezdelne poletne dni. Vendar bodo ostali spomini in ti me že sedaj počasi začenjajo razjedati. Tudi to poletje je kot vsako do sedaj spremenilo toliko stvari, nekatere na boljše druge na slabše.

Nekje globoko v sebi ponovno začenjam čutiti praznino, ki se z vsakim dnem veča in veča. In tokrat je drugače ne morem ji pobegniti, se ji upreti, ne sama in ne z glavo polno čudnih misli. Včasih sem ji lahko pobegnila, se zatekla k pisanju vendar sedaj tudi to ne pomaga več, zato je tole moje slovo, vsaj začasno. Vem da je minilo že nekaj časa od zanje objave pa vendar, sem šele zdaj zbrala moč in napisala stvari, ki me težijo. To je moja zadnja objava, vsaj do takrat ko nebom ponovno začutila potrebe po pisanju, po pobegu v svet, ki mi vedno znova polepša dan.

Ste pisatelj svoje življenjske zgodbe in režiser svojega filma.

Don't you wish you could go back to when everything was simple?

Si, in verjetno nisem edina oseba, ki si želi nekaj podobnega. Zadnji teden se ponovno vsak dan spravim pisati blog a na koncu okno za novo objavo ostane prazno in moja glava polna misli, ki si jih tako močno želim izliti na kakršno koli obliko bele podlage. Mogoče mi bo danes uspelo in okno končno nebo ostalo prazno pač pa bo ponovno polno nesmisla, ki ga imam v svoji glavi. Mogoče mi nebo in bo okno ostalo napol popisano in shranjeno v osnutke čakajoče na nov naval misli.

Kot sem že zgoraj omenila si resnično želim, da bi lahko odplavala nekaj let nazaj, mogoče v 7. razred v katerem je sedaj moja sestra. Vem, da se bo nekaterim to zdelo nesmiselno, saj si ko smo mlajši nadvse želimo odrasti, vendar začenjam verjeti, da si ko postajamo starejši vedno bolj želimo nazaj v otroštvo. V brezskrbne dni, ko smo poleti razmišljali o morju in ko nikoli nismo vedeli kateri dan je dane, ne pa sedaj ko je moja edina skrb ali se mi bo do petka uspelo naučiti vse kar moram znati za določen predmet, ker mi med letom ni uspelo.

In zdi se mi, da vsi želijo biti prijazni z menoj, ponujajo mi pomoč, mi govorijo, da bom že naredila, še vedno sem. A ko me ni imam občutek, da me imajo vsi za najbolj neumno bitje na svetu, ker se nisem mogla naučiti za tisto ubogo 2.

Some wounds we carry with us everywhere and though the cuts are long gone, the pain still lingers.

Večina naših ran se zaceli in za seboj ne pusti ničesar drugega kot brazgotino, pa vendar so le te tiste, ki ostajajo zavedno. Nas neprestano spominjajo na padce in vzpone. So skrivni zemljevidi naše življenjske zgodbe. Spet druge nosimo okoli, še dolgo po tem ko je rana že zaceljena, ampak bolečina ostaja, nas spominja kako lahko se je ujeti v trenutku.

Nikoli nisem bila in nikoli nebom ljubiteljica bolečine, ne glede na to ali je bolečina psihična ali fizična. Pa vendar, bi če bi lahko izbirala izbrala fizično. V trenutku, ko pademo ali se urežemo z nožem, so naše misli da je to nekaj najhujšega kar se nam je zgodilo, vendar po nekaj dneh bolečina izgine, ostaja samo drobna praska, ki nas naredi človeške. Čustvena bolečina je hujša, kajti ona ostaja. Ne glede na to kako dolgo je rana že zaceljena, spomin na njo vedno znova obudi čustva in neprijetne občutke in ponovno imamo občutek, da je rada nova sveža.

But every once in a while, you meet someone who's irisdescent and nothing else can compare.

Nikoli nebo pozabila načina kako so se njegove oči lesketale tistega dne, kot se lesketajo drobne dežne kapljice, ki se ujamejo v drevesne lise, ko jih obsije jutranja zarja. Vonja njegove kože in njegovih oblačil, ki je bil tako čist, da je njena glava z vsakim vdihom postala lažja in da se ji je z vsakim izdihom zdelo, da njena kolena ne bodo zdržala niti sekunde več. In nikoli nebo pozabila načina z katerim jo je pogledal, kot da bi videl naravnost v njene misli. Njegove oči so preiskovale njene kot, da bi v njih iskale še tisti droben košček njene duše, ki ji je še ostal. Zdelo se ji je, da je lahko samo z pogledom razbral, da v resnici ni bila tako zelo zakomplicirana kot se je vsem zdela. In zven njegovega glasu ko ji je rekle da je drugačna, bo za vedno ostal v njenem spominu, jo neprestano opominjal, da je bil to trenutek, ko si je ponovno dovolila čutiti.

The story is only words living inside person's head.

Smejali sta se in smejali, ločeno in skupaj, na glasi in potiho. Določeno jima je bilo, da sta ignorirali vse kar se jima je zdelo potrebno ignorirati, da sta lahko zgradile nov svet iz ničesar če nič v njunem svetu ni bilo možno rešitve. Tisto je bil najboljši dan v njunem življenju, dan med katerim sta živeli svoje življenje, brez da bi mislili na le-tega.

Samo opazovali sva zvezde in se spotikali ob stranske poti. Okušali sta besede in hodil z prekrižanimi prsti na rokah. Želeli sta si hoditi po črkah in jih z dotiki sestavljati v besede brez pomena. Ponoči sta ležali na travi in ena drugi pripovedovali zgodbe o tem, kako nebo spreminja svojo barvo. Sedeli sta in čakali na stvari, da bi se zgodile.

I'll do things you'll never forget.

Blog bo drugačen, kot običajno. Ker sem včeraj praznovala svoj 18. rojstni dan in mi je teta napisala najlepšo voščilnico sem se odločila, da jo prepišem.

Draga Anja!
Dovoli, da ti pri tvojih 18.-ih letih solim pamet in sprejmi nekaj mojih napotkov za življenje:
- v življenju glej z srcem
- najdi ljubezen v vsem in vsakomur
- poišči moč v sebi in črpaj moč za življenje iz te moči
- zajemaj življenje z veliko žlico
- ne zadovolji se z povprečjem
- živi svoje sanje in sledi svojim ciljem
- ne primerjaj se z drugimi
- si enkratna in edinstvena
- zaslužiš si najboljše v življenju
- padci v življenju te utrdijo in naredijo močnejšo
- razmišljaj samo pozitivno
- skrbi za svoje telo in dobro počutje
- druži se z ljudmi, ki te osrečujejo
- bodi mačka, ob kateri moškim zastane dih
- imej rada svojo družino... tudi sestrico Hano... razume?
- alkohol in cigareti so OUT!!!

P.S.
- uspešno opravi vozniški izpit in srečno na cesti
- uživaj mladost in vedi, da modrost pride z izkušnjami in leti
- v življenju delamo napake in se iz njih učimo... no pa vseeno... naj bo v tvojem življenju čimmanj napak.

Zraven pa sem dobila najboljše možno darilo knjigo Moč.

Fill your heart with what's important and be done with all the rest.

Prekotalila se je čez posteljo, polovico svojega obraza zakopala v vzglavnik in se narahlo nasmehnila. Opazovala je njegov še vedno v sanje potopljen obraz in ob prizoru, ki mu je bila priča ji je zastal dih. Skozi odprto okno je v sobo prodiralo jutranjo sonce in metalo drobne žarke najsvetlejše svetlobe na njegov obraz. Rahel nasmeh se mu je prikradel na obraz in oči ki so bile trenutek nazaj še zaprte so sedaj zrle v njo. Mešanica modre in zelene pomešana z jutranjo svetlobo. Prevrnil je svoje telo na bok in jo poljubil na čelo za dobro jutro. V tistem trenutku je spoznala, da je življenje veliko več kot samo neprestan boj za preživetje. Spoznala je da je življenje film v katerem je ona sama glavna igralka, režiserka in snemalec. Lahko je bila karkoli si je želela biti, sama si je sestavljala svojo zgodbo in shranila trenutek, ki jih je želela shraniti.

I'm the hero of tihs story.

And she dropped her fake smile as a tear fall down her cheek.

Rahla omotičnost in begajoče misli. Nasmeh, ki se je izgubil nekje na poti in toplina odeje v katero je bila  zavita. Čeprav je bilo zime konec že davno tega ona še vedno ni imela občutka, da se bo poletje vsak trenutek začelo. Poletno vreme in nevihte so prehitevale mesece, vendar se ni pritoževala, rada je imela takšno vreme. Muhasto kot je bila ona sama, ta trenutek sončno in že naslednjih nekaj minut deževno. Noči, ki so bile skoraj tako tople kot dnevi in opazovanje zvezd z njene okenske police. Leto je bilo okoli in vse kar je od njega ostalo si bili spomini. Gora spominov, ki so bili dobri in slabi. Ko je pogledala nazaj se ji je zdelo, da je bila pred letom dni popolnoma druga oseba. Vendar se je v življenju že naučila, da se z časom vse spreminja. Ljudje pridejo, pustijo rane in spomine, ter nato odidejo. Sanje se iz dneva v dan spreminjajo in čustva zbledijo. Vse kar nam na koncu ostane so spomini.

You know i'm only gonna break your heart right?

Bilo jo je strah, se ponovno nekomu odpreti, mu dati svoje srce. Vendar z njim je bilo drugače, želela si ga je, želela je da bi poznal vsak košček njene duše in imel vsak košček njenega srca. Vendar je nekje globoko v sebi vedela, da mu bo na koncu zlomila srce. Vedela je, da ga nebo spustila dovolj blizu, da bi jo prizadel. Ko ji je rekel, da jo ima rad sta njeno srce in glava po nastavili obrambni sistem, za katerega je mislila, da je izginil, da se ga je znebila že dolgo tega. Vendar ostajalo je upanje, upanje ki je raslo v njen in za katerega je vedela, da bo če se nebo uresničilo bolelo bolj kot zlomljeno srce. Upanje, da je on drugačen, da bo on tisti, ki bo zrušil njen zid njen obrambni sistem.

She was afraid of loving you, the dreamer who watched sunsets.

I lost myself in a daydream.

Sanje so se mešale z resničnostjo in od časa do časa je le z težavo ločila tanko mejo med njima. Vedno je rada sanjala, predvsem podnevi, ko je svoje sanjarjenje lahko nadzorovala. Rada je za tistih nekaj trenutkov odplavala, se prepustila sanjarjenju. Vesela je bila, da so bili meseci depresije in neprestanega boja z samo seboj za njo. Sedaj je bila srečna, mogoče je bilo krivo prihajajoče se poletje ali pa je bil razlog on, mogoče celo mešanica obojega. Ni bilo pomembno, že dolgo tega se je naučila živeti iz danes na jutri, si vsaj najmanjši trenutek zapomniti in spraviti v globino duše, da se je bilo potem lažje spopasti z strahovi. Tako kot je prišla zima in za njo pomlad, bo sedaj prišlo poletje in za njim jesen. In ne glede na letni čas, so strahovi ostajali. Oni so bili njena edina stalnica.

The older we get the better we used to be.

We don't need to rush. If somethings bound to happen, it will happen. In the right time, with the right person and for the best reason.

Čeprav sem si neprestano govorila, da nočem v nič hiteti, da se želim prepustiti trenutkom ne glede na to kako majhni so, je nek skrit, neviden delček mene želel hiteti. Potiho si želim hiteti. Želim si biti nespametna in neumna, vase želim vsrkati vsako najmanjšo podrobnost njegovega življenja, njegovega vsakdana in njega samega. Vedeti želim vsako njegovo najmanjšo misel in čustvo. 

Hotela sem se zagnati v neko, čustvo ki mi je po daljši odsotnosti v mojem življenju ponovno prekrižalo pot. Hotela sem dati dušo in srce, se prepustiti trenutkom, odplavati. 

Sometimes i miss you so much i can hardly stand it. 

Sedela sem na svoji postelji zazrta v steno, na kateri so bile nalepljene fotografije mojega življenja. Življenja, ko sta bile v njem še onidve. Spominjala sem se časov, ko sta bile onidve vse kar sem imela in ljubila. Nebom se ravno pritoževala nad osebami, ki sedaj zapolnjujejo njuno mesto, pa vendar pogrešam njiju. Pogrešam neumnosti, skrivnosti ki smo si jih delile, dneve in noči preživete z njima. Vem, vedno sem vedela, da je vse kar moram narediti če ju želim nazaj samo ponovno vkorakati v njuni življenji. In čeprav sem nekajkrat poskusila ne morem, nisem kot onidve, ne znam pozabiti preteklosti, kot jo zna pozabiti večina ljudi, pri meni ostaja z mano. Boli me srce, ko poslušam svojo mlajšo sestro govoriti o norčijah, ki jih počnejo z njunima sestrama. Želim si in vem, da bi to morale biti mi, a globoko v sebi vem, da smo mi imele svoj čas in da je sedaj čas, da imajo one svojega. Upam, da se njihove poti ne končajo tako kot so se naše, čeprav vem da se z časom in življenjem bodo, tako kot so se naše. 

You are the only thing i'm ever gonna miss.

Car is parked,

bags are packed,

but what kind of a heart doesn't look back. 

At the comfortable glow from the porch, 

the one i will still call yours. 

Še zadnjič je z pogledom preletela verando, ki jo je obdajala ograja zbledele rumene barve. V kotičku očesa je začutila drobno solzo, čakajočo na njen znak, da steče po licu. Na vrhu stopnic, ki so vodile na verando in potem v hiši na za njo, so stale tri postave. Dve od njih majhni, ženski in tretja njegova, ki je bila velika in tako domača, da bi jo prepoznala v vsaki množici. Odvrnila je pogled od verande in preletela okolico, v ozadju hiše kjer so bili izpusti je lahko opazila konje in zraven hiše je pod hrastom stala gugalnica iz njenega otroštva. Zazrla se je v postave na verandi, pokimala v pozdrav ter se usedla v avto. V glavi se je prepričevala naj ne gleda nazaj pač pa naj enostavno odpelje novemu jutru naproti. Ko je na koncu dovoza, ki so ga z obeh strani obdajala drevesa pogledala v vzvratno ogledalo je videla kako se ženski z katerima je preživela vse svoje življenje stiskata v objem, ter ju on njena ljubezen od otroških dni privija na svoje prsi. Avto je pustila na koncu dovoza in stekla nazaj proti verandi, ko je prišla do vrha stopnic je ovila svoje roke okoli njegovega vrati in ga še zadnjič poljubila v slovo.