Over thinking can ruin you.

I act like i don't care, but deep inside it hutrs.

Zebe me, roke imam ledeno mrzle, da se komaj premikajo po tipkovnici in telo se mi trese, kot da izgubljam nadzor nad njim. Solza, ki mi polzi je pravo nasprotje topla in v lička me žge, verjetno so rdeča a se ne zmenim za to. Nekako uživam v trenutku, ko nimam nadzora nad sabo in svojim telesom. Telo se trese, čeprav poskušam doseči da se nebi, in solza, ki polzi po licu je ena tistih ki se rodijo jaz jeze. Jeze nad sabo nad svetom.

Ko smo majhni si želimo čim prej odrasti, a sedaj ko smo napoti k temu da odrastemo si vse večkrat želim, da bi bila spet lahko tista majhna punčka. Da bi se ponovno lahko skrila v najmanjši kot sobe ali pa se privila k mami v objem. Da bi dneve živela brez skrbi, kaj bo prinesel jutrišnji dan.

In pogrešam staro sebe. Anjo, ki ni vsake stvari preanalizirala tisočkrat v svoji glavi. Anjo, ki je znala povedati kaj ji leži na duši. Anjo, ki se je znala odpreti in zaupati ljudem okoli sebe. Zdi se mi da sem se odtujila tudi od tistih, ki so mi bili vedno najbližji. Zaprla sem se vase, kot da bi se ovila v neko tančico skrivnosti. Naučila sem se pretvarjati, postala sem tako dobra igralka svoje igre, da nasedam sama sebi. In potem boli.

Does it ever get easier.

Včasih se sprašujem zakaj si vedno znova dovolim, da me uničijo. Ko mi že uspe, da se spremenim v robota, v nekoga brez čustev in ko mi uspe okoli sebe zgraditi zid, se vedno najde nekdo, ki ga poruši z eno samo besedo. Uspevalo mi je, biti robot namreč ali lepše rečeno nekdo brez čustev. Nekdo, ki živi ta tiste drobne trenutke radosti, uspevali mi je najti popolnost v tistih neponovljvih trenutkih. In nato?

Ponovno sem se ujela v sanjarjenje. Počitnice sem hotela izkoristiti za to, da najdem samo sebe, da najdem staro sebe. A se je na koncu izkazalo, da sem sedaj samo še bolj zmedena glede vsega. Glede tega kaj hočem glede sebe.

Hotela sem se najti. Postati stara jaz, srečna z sabo in svojimi željami. Hotela sem zatreti misel, da potrebujem nekoga, ki me bo grel čez prihajajočo zimo. Nekoga, ki se bo smejal mojim neumnostim in me stisnil k sebi. Ne potrebujem njega, občutka varnosti ob njem in ne potrebujem skupnih noči v mehki postelji. Potrebujem sebe, staro sebe. Občutek, da sem sama lahko krivec za svojo lastno srečo.

Things i want to do before i die.

Maybe i'm just too fucking complicated for anyone to love.

Počitnice se počasi iztekajo in za mano so nepozabni dnevi. Kino z družbo, ki jo poznam pa mi je vendar na nek način tuja, drugačna pa vendar odlična. Večer z mojimi ljubicami, za katere imam vedno preveč besed in brez katerih si ne znam predstavljati svojega življenja. Bowling v Celju ker smo pač svetovni idioti in se peljemo v Celje samo zato, da gremo na bowling. In pa večer Gospodarja prstanov, ki je bil obarvan z alkoholom in travo. Nato sledi spanje in spominjanje ljudi ki jih nikoli nisem poznala. Za naslednje nekaj dni so sicer že načrti ampak pustimo se presenetiti.

Perfect people aren't real and real people aren't perfect. So you can either love people for their flaws or hate them because they are real.

Z časom je zbledelo vse in vse kar je čutila sedaj je bil strah. Strah pred tem, da bi se nekomu odprla mu zaupala svoje srce. Čudila se je kako zelo se ljudje lahko spremenijo v enem letu. Zdelo se ji je da se ne pozna, kot da bi bila tujec ki ga opazuje z svojimi očmi, poskuša uganiti in razvozlati njegovo zgodbo a na koncu spozna, da je ves trud zaman. Včasih se je znala odpreti, se zaupati in izliti svoje srce. Sedaj nezna več, vse kar jo teži, vse kar čuti drži v sebi. In sprašuje se ali to dela zaradi sebe zaradi tega ker se je spremenila ona ali zato ker se je spremenil svet. Ker se je svet in družba v kateri živi spremenila v obsojanje drugačnosti.



If it hurts this much then it must be love.

Včasih si je želela, da bi znala brati njegove misli. Samo zato, da bi vedela kaj si resnično misli o njej. In spravljalo jo je ob živce kajti nikoli ni vedela ali misli resno ali se z njo samo igračka. Tako velikokrat si je želela, da bi ga lahko objela in poljubila, da bi bil lahko njen.

I get attached too easily.

Not all those who wonder are lost.

Ne spomin se kdaj sem nazadnje pisala v prvi osebi. Zadnje čase veliko rajši pišem v drugi ali tretji, ljubše mi je zaradi tega ker tako ljudje nikoli ne vedo ali govorim o sebi ali o nekom, ki oživi samo v moji glavi.

Počitnice so skoraj tu in jaz sem kot pričakovano zbolela. Prehlad in vročina. Že dva dni pijem čaj in limonado, jem mandarine in se filam z tableti. In če bo vse posreči grem jutri v šolo ker moram nujno iti iskat nekaj zvezkov v omarico. Počitnice bojo verjetno ene boljših. Vsaj načrti so takšni. Predvsem so v načrtu vse stvari, ki so prepovedane. Ampak vedno pravijo, da če ti nekaj prepovejo narediti to narediš še rajši.

Don't ask me why.

"Ali ga imaš rada?" vprašanje, ki si ga je postavila vsakič ko je pomislila nanj. O njem je imela toliko različnih mnenj in do njega je gojila toliko različnih čustev, da še sama ni vedela katera so prava. Dan brez njegove bližine je bil eden tistih, ki jih je le z težavo preživela. Počutila se je ujeto med svetom sanj v katerem je srečna, srečna z njim in svetom kjer ji je bil neznanka. Nekdo, ki ga je poznala pa vendar nikoli vedela ali misli resno ali ne.

Well done you fucked it up again.

Vem, naslednji stavek je bil že objavljen v enem od blogov pa vseeno ima nek pomen ki me vedno znova zadane.

"Being around him wasn't hard. It didn't hurt. Unitl now."

Bežen pogled in poljub na lice. Resničnost, ki se je zdela kot sanje in je bila hujša od nočne more. Pogled ki je izdajal vse kar besede niso znale in kar srce ni dovolilo. Vedela je, da si je ponovno dovolila iti predaleč. Dan brez njegove bližine je bil pust. Ob njegovem dotiku pa čeprav enem tistih pomotnih so ji mravljince preplavile telo. In ko jo je objel v slovo ter v svoj medvedji objem skril njeno malo postavo se je počutila varno.

"It's like you're screaming but no one can hear. You almost feel ashamed that someone could that be that important, that without them you feel like nothing. No one will ever understand how much it hurts. You feel hopeless like nothing can save you. And when it's over and it's gone, you almost wish that you could have all that bad stuff back so you could have the good."

Take me back to the night i felt alive.

Delete all memories and live.

Navidez, se mi je zdelo, da sta srečna ko si bil v njuni bližini si lahko čutil njuno toplino in ljubezen. Pa vendar se je pod površjem skrivalo več, veliko več. Zavidala sem ji, v tistem malem trenutku sem ji zavidala toplino in ljubezen pa čeprav je bila le delna. Zavidala sem ji čustva, občutke. Od nekdaj se mi je zdela nekaj posebnega vse v zvezi z njim je občutila tako močno, kot da življenja pred in po njem nebi bilo. Zavidala sem ji moč in zaupanje, ki ga je imela vanj vedno četudi jo je prizadel.

Being a person is getting too complicated.

Vedno ga je opazovala z tistim zavidanje v očeh, z hrepenenjem, da bi bila lahko del tistega kar česar se je vedno tako oklepal tako se je vsaj zdelo. Vsako jutro ga je videla stati na postaji, na istem mestu v istem položaju vsak dan znova. Noge, ki so bile tesno skupaj so delovale kot, da jim nikoli nebi dovolil da naredijo korak po svoje in roke, ki so bile spuščene ob telesu so delovale mrtve. Glava je bila visoko dvignjena in oči so zrle nekam v daljavo. Na trenutke se je zdelo, kot da opazujejo nekaj kar je vidi samo on, kot da opazuje svet za katerega ve samo on, kateri ga naredi srečnega in mu daje moč da vztraja.

She just didn't feel.

Tista tiha eleganca jutra, ki ji je vedno znova vzela sapo, ji je tokrat ni zdelo se je, kot da je vse skupaj samo še eno jutro, premrzlo, pretemno in prepusto. Zaprla je oči globoko vdihnila in sama sebe poskušala prepričati, da je dobro da so stvari v najlepšem redu. A globoko v sebi je vedela da ni. Sanje ki so bile nekoč nekaj za kar je živela so bile sedaj le še bežni spomini. Čustva ki jih je nekoč občutila tako močno, vedno znova so se zdela pozabljena. Pozabila je kako se prepustiti čustvom, pozabila je sanje. In želela si jih je nazaj kajti dnevi brez njih so bili pusti kot jutra ki niso bila več kar so nekoč bila. Z enega tistih papirnatih lončkov z jutranjo kavo je srknila požirek tople, sladke tekočine in odvrgla cigaretni ogorek. Še eden tistih globokih vdihov in izdihov in pripravljena je bila na nov dan z nasmehom, ki se je vsem samo njej samo zdel pristen.

"She has got so much love in her heart. But the thought of letting it out, showing how much she cares, scares her to death."

Želja po svobodi, ki je ni.

I hate missing someone, and knowing they don't give a fuck.

Način z katerim jo je objel, se ji je zdel poseben, neznan. Sama ji je zavidala. Zavidala ji je toplino objema v katerem je bila, toplino ki jo je sama tako zelo pogrešala. Ponovno se je znašla na točki, ker ni vedela če je vredno vztrajati, če se je vredno boriti za nekaj kar je imela tako zelo rada. Zapletla se je v igro, za katero je vedela, da jo bo na koncu izgubila.

Hvala za neresnost.