She was afraid of loving you, the dreamer who watched sunsets.

I lost myself in a daydream.

Sanje so se mešale z resničnostjo in od časa do časa je le z težavo ločila tanko mejo med njima. Vedno je rada sanjala, predvsem podnevi, ko je svoje sanjarjenje lahko nadzorovala. Rada je za tistih nekaj trenutkov odplavala, se prepustila sanjarjenju. Vesela je bila, da so bili meseci depresije in neprestanega boja z samo seboj za njo. Sedaj je bila srečna, mogoče je bilo krivo prihajajoče se poletje ali pa je bil razlog on, mogoče celo mešanica obojega. Ni bilo pomembno, že dolgo tega se je naučila živeti iz danes na jutri, si vsaj najmanjši trenutek zapomniti in spraviti v globino duše, da se je bilo potem lažje spopasti z strahovi. Tako kot je prišla zima in za njo pomlad, bo sedaj prišlo poletje in za njim jesen. In ne glede na letni čas, so strahovi ostajali. Oni so bili njena edina stalnica.

The older we get the better we used to be.

We don't need to rush. If somethings bound to happen, it will happen. In the right time, with the right person and for the best reason.

Čeprav sem si neprestano govorila, da nočem v nič hiteti, da se želim prepustiti trenutkom ne glede na to kako majhni so, je nek skrit, neviden delček mene želel hiteti. Potiho si želim hiteti. Želim si biti nespametna in neumna, vase želim vsrkati vsako najmanjšo podrobnost njegovega življenja, njegovega vsakdana in njega samega. Vedeti želim vsako njegovo najmanjšo misel in čustvo. 

Hotela sem se zagnati v neko, čustvo ki mi je po daljši odsotnosti v mojem življenju ponovno prekrižalo pot. Hotela sem dati dušo in srce, se prepustiti trenutkom, odplavati. 

Sometimes i miss you so much i can hardly stand it. 

Sedela sem na svoji postelji zazrta v steno, na kateri so bile nalepljene fotografije mojega življenja. Življenja, ko sta bile v njem še onidve. Spominjala sem se časov, ko sta bile onidve vse kar sem imela in ljubila. Nebom se ravno pritoževala nad osebami, ki sedaj zapolnjujejo njuno mesto, pa vendar pogrešam njiju. Pogrešam neumnosti, skrivnosti ki smo si jih delile, dneve in noči preživete z njima. Vem, vedno sem vedela, da je vse kar moram narediti če ju želim nazaj samo ponovno vkorakati v njuni življenji. In čeprav sem nekajkrat poskusila ne morem, nisem kot onidve, ne znam pozabiti preteklosti, kot jo zna pozabiti večina ljudi, pri meni ostaja z mano. Boli me srce, ko poslušam svojo mlajšo sestro govoriti o norčijah, ki jih počnejo z njunima sestrama. Želim si in vem, da bi to morale biti mi, a globoko v sebi vem, da smo mi imele svoj čas in da je sedaj čas, da imajo one svojega. Upam, da se njihove poti ne končajo tako kot so se naše, čeprav vem da se z časom in življenjem bodo, tako kot so se naše. 

You are the only thing i'm ever gonna miss.

Car is parked,

bags are packed,

but what kind of a heart doesn't look back. 

At the comfortable glow from the porch, 

the one i will still call yours. 

Še zadnjič je z pogledom preletela verando, ki jo je obdajala ograja zbledele rumene barve. V kotičku očesa je začutila drobno solzo, čakajočo na njen znak, da steče po licu. Na vrhu stopnic, ki so vodile na verando in potem v hiši na za njo, so stale tri postave. Dve od njih majhni, ženski in tretja njegova, ki je bila velika in tako domača, da bi jo prepoznala v vsaki množici. Odvrnila je pogled od verande in preletela okolico, v ozadju hiše kjer so bili izpusti je lahko opazila konje in zraven hiše je pod hrastom stala gugalnica iz njenega otroštva. Zazrla se je v postave na verandi, pokimala v pozdrav ter se usedla v avto. V glavi se je prepričevala naj ne gleda nazaj pač pa naj enostavno odpelje novemu jutru naproti. Ko je na koncu dovoza, ki so ga z obeh strani obdajala drevesa pogledala v vzvratno ogledalo je videla kako se ženski z katerima je preživela vse svoje življenje stiskata v objem, ter ju on njena ljubezen od otroških dni privija na svoje prsi. Avto je pustila na koncu dovoza in stekla nazaj proti verandi, ko je prišla do vrha stopnic je ovila svoje roke okoli njegovega vrati in ga še zadnjič poljubila v slovo. 

We either sink or we swim, because we won't get another chance.

You cannot always wait for the perfect time, sometimes you must dare to jump.

V trenutku, ko ga je zagledala in so se njene oči srečale z njegovimi, je v telesu začutila čuden občutek, kot da bi jo neka navidezna privlačna sila vlekla v njegovo smer. Nepozabna zabava se je bližala koncu, večina ljudi, ki so se je udeležili je že spala v svojih kotičkih. Le še nekaj tistih neutrudnih je sedelo na klopi in razpravljalo o nečem , pogovoru je nehala slediti že nekaj časa nazaj, odplavala je njena glava je bila polna letečih, neulovljivih misli in zaželela si je malo miru in tišine. Zapustila je sobo in se odpravila na hodnik, kjer se je usedla na stopnice in glavo naslonila na kolena. Nekaj minut za njo je zaslišala odpiranje vrat in zasledila počasno gibanje, ki se je končalo ko je njegovo telo obmirovalo od njenem. Preplavil jo je občutek, ki ga je nekoč že poznala vendar ga je z dnevi pozabila. Pozabila je kako zdelo dobro se je počutila takrat, ko je preplavil njeno telo. Začetna tišina, ki nikakor ni bila neprijetna se je hitro spremenila v pogovor, bežne poglede in dotike. Skozi okna je začela svetiti prva jutranja svetloba, vendar njima še vedno ni bilo do spanca. Prepustila se je, svojim malim demonom je dovolila na površje in se utopila v trenutku. Njena mala dlan je bila skrita v njegovi, ko ji je z prsti drsel po notranji strani le-te. Na svojem obrazu je začutila nasmeh, enega tistih pristnih, za katerega ne veš, da ga imaš na obrazu dokler ti ga nekdo ne vrne. V svoj pogled je ujela njegove oči in jih motrila z svojimi in preden se je dobro zavedala svoje naslednje poteze je on svoje ustnice prislonil na njene. Medtem, ko jo je poljubljal si ona ni mogla pomagati, da se nebi nasmehnila. Začutila je, da je počasi zaključeval z grizljanjem njene ustnice in v glavo ji je švignila misel, da noče da se konča. Ko je svojo glavo odmaknil od njene, je bilo vse kar si je želela, da bi lahko še nekaj časa ostala tesno ob njem. In kot, da bi ji prebral misli jo je stisnil v svoj objem, v enega tistih medvedjih objemov, ki jih je tako zelo pogrešala. Odrinila je misli na jutro v nek prašen del svoje glave in z odprtim srcem sprejela vase staro prijateljico, ki jo je že nekaj časa pogrešala in obupno potrebovala, tisto prijateljico, ki jo vedno pustila brez besed. Srečo.

Let's escape this town for a little while.

Sedeli so za mizo in imeli glasen pogovor o različnih temah. Nedaleč stran je bilo slišati prasketanje ognja in nekje v ozadju je igral radio. Poslušala je živahen pogovor, ki se je odvijal okoli nje in se ne kaj preveč menila za njegovo roko, ki je počivala na njenem ramenu. Zdelo se ji je, da se nekako ne zna vklopiti v družbo v kateri se je znašla, sovražila je spremembe v svojem življenju in navajena je bila na druženje z svojo družbo, ki je bila sproščena in veliko bolj odprta kot ta. In potem je bilo tu še nekaj na tistem kraju kar je vedno oboževala in sovražila hkrati, spomini, mogoče celo preveč le teh. Nekako se je šele po tem, ko pri svoji najboljši prijateljici v očeh opazila enega tistih pogledov, ki govorijo kaj za vraga pa počneš, zavedala kaj počne. Fant, ki je sedel poleg nje je roko, ki je malo prej počivala na njeni rami premaknil na njen bok in z prsti rahlo drsel po tkanini. Občutek, ki jo je preplavil, ko se je začela zavedati dotika je bil prijeten. Pogrešala je takšne dotike. Razgledala se je po zbrani družbi, da bi izvedela če je še kdo opazil vse skupaj poleg njene najboljše prijateljice, in ko je pogledala na skupinico ljudi, ki je stala malo stran od njih, se je srečala z najbolj smrtonosnim pogledom kar jih je kdaj videla. Spet je pogledala njo se ji nasmehnila z enim tistih nasmehov, ki govorijo, da se zaveda kaj dela in ponovno padla v razmišljanje. Ta noč je bila njena in ni si želela, da bi ji jo pokvarili zmedeni pogledi neke tuje družbe. Vse kar si je tisto noč želela je bilo, da bi ponovno počutila zaželeno, da bi ponovno čutila, da se nekdo zanima zanjo, da nekoga privlači. In čeprav je na koncu ostala sama z bežnim dotikom in praznim srcem se je počutila veliko bolje kot se je do sedaj. Droben košček njenih strahov, njen male pošasti, ki se je je tako zelo bala je umrl in z jutrom je bila korak bližje na poti sreče.

Vedno je mislila, da je sta njeno srce in duša prazna in ima zato tako drugačen pogled na svet kot vsi ostali njeni vrstniki. Pa vendar mogoče le ni bilo tako. Mogoče je bilo njeno srce prepolno. Prepolno sreče in ljubezni  in po drugi strani prepolno strahu in žalosti, prepolno jeze in spominov in upanja. Mogoče je bilo njeno srce pretežko in njena duša prelahka. Vedno so ji govorili da je v življenju pomembno ravnovesje med vsemi stvarmi, kajti če imaš preveč neke stvari ti tiste druge, ki stoji poleg nje na tehtnici primanjkuje. Mogoče njeno ravnovesje nikoli ni delovalo pravilno, je vedno vleklo v eno smer in mogoče je to nekaj kar se nikoli nebo spremenilo.

 Summer romances begin for all sorts of reasons,

 but when all is said and done,

 they all have one thing in common.

 They're all shooting stars, a spectacular moment of light in the heavens,

 a fleeting glimpse of eternity and in a flash, they're gone.

 - The Notebook