He will always be my biggest 'what if'.

Finally she can feel summer.

Že kot majhna punčka je imela vedno raje noč od dneva. Nikoli se ni bala teme kot so se je drugi otroci, ona jo je ljubila. Oboževala je ležanje na vrtu ko se je dan prelivala v noč. Zvezde, so že osvetljevale nočno nebo in  žabe ter črički so peli svojo pesem. Noč jo je pomirjala, omehčala je ostre robove sveta in prekrila preveč močne barve pomladnih dni. Z prihodom somraka, se ji je vedno zdelo kot da se nebo umika in se vesolje razširja. Noč je bila zanjo vedno večja od dneva, vedno se ji je zdelo, da v noč lahko skrije več skrivnosti in občutek je imela, kot da ima v noči več možnosti za življenje.

Maybe it's not always about trying to fix something broken, maybe it's about starting over and creating something better.

Love will not break your heart, but dismiss your fears.

Once you fall in love with someone, i don't know if you can ever shake them.

Čustva so edine stvari v življenju nad katerimi nimamo kontrole. Mogoče ga je pogrešala in je bila zaradi tega vedno slabe volje in nezainteresirana za življenje. Vedela je, da ga pogreša, na nek drugačen, svoj način. Vendar se ji je včasih zdelo, da v resnici pogreša samo odnos, ki ga je imela z njim. Vse skupaj preživete trenutke od začetka do konca. Mogoče bi bilo drugače, če njena glava nebi imela obrambnega mehanizma, ki ga je vklopila vsakič ko ji je nekdo skušal priti preblizu. Nekoč jo je nekdo vprašal, kdaj se bo zgodilo če ji bo zlomil srce in ona mu je odgovorila, da njenega srca nikoli nihče nebo zlomil, ker bo ona vedno prej zlomila srce nekomu drugemu. Čeprav je hotela pasti z vsem srcem in telesom ji je glava to vedno preprečila, kot da bi jo hotela zavarovati pred čustvi katerim se je tako zelo hotela prepustiti. Jim dovoliti da prevzamejo njeno telo, srce in dušo. In od vseh ljudi, ki jih je kdaj poznala in imela rada, je bil on najbližje temu. Imel je njeno telo in srce vse kar je še potreboval je bila njena duša in ona mu jo je bila pripravljena dati, vendar je njen glava ponovno premagala srce.

There is always hope.

Pritekla je do hiše, sezula čevlje in odhitela do kopalnice, da bi z sebe slekla premočena oblačila in stopila pod vroč tuš. Ko ji ji topla voda objela telo je zadrhtela, zvrnila glavo nazaj in zaprla oči. Topli vodi je dovolila, da je z nje oprala vso umazaniji in breme, kot je malo prej mrzlemu dežju dovolila isto. Sesedla se je na tla kopalne kadi in kolena objela z rokami, počutila se je tako zelo majhno, tako zelo ne pomembno. Solze, ki jih je že ves dan zadrževala v sebi, so končno omočile njeno lice in čeprav jih zaradi vode ni čutila je vedela, da so tam.

23.4. štiri leta nazaj, so na ta dan vsi nestrpno čakali, da bi jim nekdo prenesel novice o operaciji dobre ali slabe. Vsi razen nje so bili bitko, jokali, vendar ona je bila takrat preveč zaposlena z svojim življenjem. Ni se imela časa obremenjaveti se še z temi stvarmi, ko pa je imela svojih dovolj. Kot vedno je tudi takrat vse skupaj potlačila vase, zakopala v nek temen kot in se ne menila za bolečino. Ko je bilo vsega konec in so zdravniki sporočili veselo novico, je minilo dolgo predolgo časa preden ga je obiskala v bolnišnici, in še takrat, ko ga je ni prenesla pogleda nanj. V roki je imel injekcijo na kateri je bila cevka, ki mu je dovajala kri in hrano. Obraz, ki se ji je vedno zdel tako domač je bil tedaj ne prepoznaven, temnejša koža, ki ga je prekrivala je bila sedaj blede skoraj zelene barve in tiste velike rjave oči, ki so jo vedno gledale polne z ljubeznijo so bile sedaj prazne. Stopila je do postelje in položila svojo drobno roko v njegovo, hotela da je pogledati v oči pa ji je poglede neprestano uhajal drugam. Po nekaj mučnih trenutkih, se je obrnila in stekla stran. Pred očmi se ji je temnilo, in zaradi vonja, ki je prevladal v bolnišnici se je počutila rahlo omotično, slabost je preplavila njeno telo in vse kar si je želela je bil svež zrak. Po tistem ga je medtem ko je bil v bolnišnici obiskala samo še enkrat in tudi takrat ji ni uspelo ostati malo dlje časa.

Takrat, ko so ga vsi ostali dobili nazaj ga je ona izgubila, izgubila je njegov naklonjenost, njegov ljubeč pogled, delček njega in delček sebe. Naučila se je živeti z njegovimi pogledi v kateri je bilo vedno polno razočaranja, razočaranja nad njo. In bolečina, ki jo je čutila pred 4 leti je bila sedaj manjša. Pa vendar nikoli nebo pozabila tistega zadnjega pogleda, ki je bil napolnjen z ljubeznijo.

At the end of the day all we have si who we are.

One morning i saw that look in her eyes again. Not sad, just empty.

Čeprav je bilo njeno telo izmučeno in je bilo vse kar si je želela topla postelja in dolg prijeten spanec, se je oblekla in se z prijateljicami odpravila v noč. Hotela je, da bi bila ta noč njena, hotela je, da bi se končno počutila dobro in zaželeno. Hotela je čutiti naval adrenalina v svoji krvi in se prepustiti ritmu glasbe. Hotela je da bi se ponovno počutila živo. Noč se je kljub utrujenosti, ki jo je čutila začela dobro. Ko so prispele v klub so oddale svojo garderobo in odhitele na plesišče. Svojemu telesu je pustila,da se je gibalo v ritmu glasbe. Želela si je biti opažena, želela si je da bi se za tistih nekaj trenutkov počutila živo.

She lived in the real world, but died in ker made up one.

Nekoč je nekje slišala zgodbo, ko je nek star mož svojemu vnuku pripovedoval zgodbo, da je v vseh nas živita dva volkova, ki med seboj neprestano bijeta bitko za obstoj. Eno je zlobno, in preživlja se z jezo, lažjo, ljubosumjem in egom. Drugo je dobro, živi od sreče in radosti, od ljubezni. Fant je premišljeval o zgodbi in starega moža vprašala katero na koncu dobi bitko. In stari možak mu je odgovoril, da tisti, ki ga hrani.

Včasih si je želela, da bi poznala pravi vzrok, vzrok za vse njene težave, vso njeno jezo, žalost in depresijo. Nihče ji nikoli ni zlomil srca, kajti nikoli jim ni dovolila, veliko rajši ga je zlomila ona preden je bilo prepozno. In nikoli ni bila kot večina današnjih najstnic, da bi se pretirano obremenjevala z svojim zgledom. Pa vendar je bilo nekaj globo v njen tako zelo uničeno. Besede niso znale opisati njenega počutja in z vsem srcem si je želela, da bi ga lahko. Zdelo se ji je da je ujetnica sama sebe, počutila se je, kot da bi bila njena duša ujeta.. In vse kar je imela so bile sanje, kajti sanje so bile njena resničnost.

We're all damaged somehow.

We stopped checking for monsters under our bed when we realized they were insice us.

"Nikoli ji ni uspelo pobegniti pred pošastjo." Z začudenim pogledom se je zazrl vanjo in jo z dvomom v glasu previdno vprašal "Kakšno pošastjo?" in ona mu je z glasom polnim žalosti odgovorila "Tisto, ki jo je nosila v sebi."

Samo ona, njena najboljša prijateljca je bila še vedno med tisti ljudmi, ki so verjeli vanjo in v to, da ji bo nekoč mogoče resnično uspelo, vsi ostali so izgubili vero v njo nekje na poti. Niti ona sama ni bila več prepričana v to, da ji bo uspelo. V nekem delu njenih misli, njenega obsoja in njenega telesa se je naselilo nekaj, nekaj temačnega in sprva majhnega, ki jo je napadalo od znotraj. Pošast? Spomnila se je, da je kot majhna punčka pred spanjem vedno pogledala pod posteljo in iskala pošasti, zaradi katerih jo je ponoči tlačila nočna mora. Z leti in izkušnjami je spoznala, da pošasti in duhovi niso resnični. Ustvarimo jih, ker je tako lažje, tako za najpreprostejše stvari krivimo njih. Vendar ta pošast ni bila kot ena tistih, ki so se v otroštvu skrivale pod posteljo ali na podstrešju. Ta je bila resnična in živela je znotraj nje, jo počasi ubijala, košček za koščkom. Sprva je bilo vse skupaj samo strah, pred stvarmi, ki jih ni poznala, ki so ji bile nove. Potem je vse skupaj preraslo v nekaj drugega v nekaj kar ni znala opisati. Strah je bilo čustvo z katerim se je hranila. Ko jo je bilo nečesa strah je pošast postala močnejša, bol odločnejšo. In ne glede na to kako zelo se je upirala je z časom zgubila bitko z njo. Pretvarjala se je, da je ni vsaj dokler se je lahko, pretvarjala se je, da je vse v najlepšem redu ker je bilo tako lažje, ker jo je tako lahko pozabila. Kajti zrasla je na edinem kraju, ki ji nikoli nebo mogla uiti, njenih mislih.

Breathe deep, make a wish and keep dreaming even if it breaks your heart.

Sanje, ki so se zdele kot resničnost in resničnost, ki se je zdela kot sanje. Edini prostor kjer lahko sanjaš in hkrati še vedno čutiš resnični svet okoli sebe, edini prostor kjer sanj nikoli ne boš znal ločiti od resničnosti.

Prebudila se je in odprla oči ali pa se ji je tako samo zdelo, kajti soba je bila obdana v čudni rdečo svetlobo in prostor v katerem se je znašla je iz pohištva z katerim je bil obdan metal čudne sence. Dvignila je zgornji del telesa in z roko potipala za stikalom na steni nad njeno glavo. Ko se je prižgala luč je tih prostor napolnilo globoko in težko dihanje, roke so se ji tresle in v prsih ji je razbijalo. Usta so bila suha in bolelo jo je grlo, stegnila se je po kozarec na nočni omarici v katerem je bila voda in naredila dolg požirek. Glavi je ponovno spustila na blazino in ugasnila luč. Še nekaj časa je ležala v postelji z odprtimi očmi zazrtimi v temo in poskušala ugotoviti, kaj so bile sanje in kaj resničnost.

What if one day, you could no longer remember any of it?

Making it hard for you to believe that happiness exists.

Preplavil jo je občutek sreče in radosti, končno so se vse stvari obrnile tako kot bi se morale že na samem začetku. Počutila se je, kot da ji nič ne more priti do živega, da ji nič ne more stopiti na pot in ji prekrižati načrtov. Ves trud in trdo delo sta se končno povrnila in bolečina, ki jo je še ne daleč tega začutila v prsih z vsakim novim vdihom in izdihom je končno začela pojenjati. In potem pride trenutek, ko se vse, vse kar je v zadnjih mesecih zgradila poruši, brez pravega vzroka. Ponovno si na začetku in vse kar občutiš je bolečina in nemoč. In zdi se, da vedno, ko si rečen nekdo pride in zavedajoč se uniči tvojo lastno srečo.

We spent to much time wondering why we're not good enough.

Ker je soba prekipevala od dobre volje in energije sta se oblekli v boksarke, ki so jih nameravale dati fantoma za darilo in se slikali. Tedaj se je začela zavedati, kako zelo močno jo je pogrešala ves ta čas, ko je ni imela ob sebi. Čas, ki ga je preživela z njo je bil drugačen, vedno je bilo tako, onedve sta vedno počeli najbolj nore stvari. Ne glede na to koliko sta bile stare, ko sta bile skupaj in same sta se obnašali kot majhni otroci, ki življenje šele spoznavajo. Ona bo vedno tista njena mala nora sestra.

V glavi je čutila rahlo omotičnost, njene ustnice so imele okus po jabolčnem soku in nečem česar okusa ni znala opisati, mogoče je bila vodka in v ušesih ji je odzvanjala melodija, ki si jo je predvajala že ves teden. Omotična od prevelike količine pijače in se nečesa drugega, se je prepustila toku, ki jo je nesel. Prezrla je opazke njenih prijateljev za dejanja narejena davno tega, bila je predobre volje, da bi besedam dovolila, da ji jo pokvarijo. Stopila je za mešalno mizo, kjer je bila njena najboljša prijateljica in še nekdo drug in zamenjala melodijo, igrala se je z tipkami in se z kozarcem v roki prepustila ritmu glasbe. Zavedala se je njegovega pogleda, ki je preučil in zasledil vsak njen gib, a se tudi za to ni kaj dosti zmenila, bilo ji je lepo, prvič po dolgem času se je počutila udobno v svoji koži. Stari spori so bili zglajeni in čas je bil za korak naprej in če bi hotela bi lahko poletela.

A war between remembering and forgetting.

Pot, ki jo je znala na pamet, z zavezanimi očmi in ponoči, se je tokrat zdela daljša kot ponavadi. Ali pa je bilo to zato, ker je od kar je bila nazadnje na tistem kraju minilo preveč časa. In sedaj je bila prisiljena se soočiti se z svojimi največjimi strahovi. Celotno pot je v svoji glavi bila bitko med tem, da stvari enostavno pozabi, kot da se nikoli nebi zgodile, ali pa se prepusti spominom in pusti mislim prosto pot.

Ko je stopila iz avta je globoko vdihnila svež in mrzel pomladni zrak in z največjo lahkoto odkorakala do zidanice, kjer so ji ponudili kozarec vina, ki ga je še vedno rahlo omotična od posledic prejšnje noči zavrnila in odkorakala v hišo. Zaposlila je svoje misli in se izogibala tistega kraja, ki ga je davno tega delila z njim, dokler je bilo to pač mogoče. A prišel je trenutek, ko je vedela, da se mora soočiti z strahovi. Vstopila je v sobo in do postelje in vse kar je čutila je bila radost. Zavedala se je da nobene od narejenih stvari ne obžaluje. Bila sta mlada in neumna, ona je bila vse kar je poznal in bilo mu je dovolj, vendar ona je potrebovala več, potrebovala je prostor za nove stvari, nove norosti. Takrat ga je oboževala in imela rada iz vsega srca a sedaj je bil samo še drag prijatelj. In ne glede na vse, bo droben košček njenega srca vedno pripadal njemu. Nikoli ji nihče nebo tega vzel.

I guess goodbyes are the only perfect things we get.

As long as we have each other we're both gonna be okay.

Sredi plesa se je ustavila, njeno telo je spreletel čuden občutek in kožo ji je oblila kurja polt. Vedela je, da se mora vrniti nazaj vem in jo poiskati kajti drugače se nikakor nebo umirila. Začela je hoditi proti izhodu in jo iskati z svojim pogledom, tam je bil nekdo iz družbe z katero sta prišli in upajoč se je zazrla vanj, da ji pove kje je ona. Strah v njej je naraščal ko je izvedela, da je ni z njim. Srečala je še nekaj znancev in jih upajoč da so jo videli povprašala po njej, ko so ji povedali, da je tudi oni niso nič videli, se je v njeni glavi odvilo milijone različnih prizorov kje bi lahko bila in kaj bi lahko vse bilo z njo. Prijatelj ji je predlagal naj jo pokliče na telefon a je njenemu telefonu kot vedno umrla baterija. Panika je postala vse večja, kaj če si je kaj naredila, kajti vedela je da je popila veliko preveč. Življenja brez nje si ni znala predstavljati. Še enkrat se je ozrla okoli sebe in tam je bila naslonjena naj, ki je imel svoje telo naslonjeno na ograjo za sabo. Njune ustnice so bile združene v poljub, združene v eno. Z nasmehom na ustnicah je stekla do nje, mu jo iztrgala iz objema in jo stisnila v svojega.

People are just people they shouldn't make you nervous.

Bilo je poletje, ležala sta v njegovi postelji v tesnem objemu. Pogledala je na uro, ki je kazala 9.16, jutranje sonce je metalo drobne žarke na njen obraz, skozi odprto okno je prihajal topel poletni zrak. Pogledala je v njegove oči in vedela je, da sta bila pijana eden drugega.

Tisto poletje se je naučila kako skrivnosti povedati zvezdam, naučila se je kako noči preživeti v dnevni sobi v majicah nekaj številk prevelikih. Bila je srečna. Dokler ni svoje podobe ujela v ogledalu in vse kar je videla je bila oseba, ki je ni prepoznala. Nekoliko starejša in ne čisto prepoznavno na kakšen način so njene oči žarele. Šale in ne pričakovane zaljubljenosti niso več tako zelo zabavne. Sediš v krogu z prijatelji, ki so praktično z leti postali neznanci. Pijemo pivo, kot da smo stari, odrasli in utrujeni, ko v sebi tekmujemo in si obupno želimo prenehati in uiti na sonce, da bi ponovno čutili sončne žarke na naši koži.

Tisto poletje se je ponovno naučila kako biti krhka in svobodna.

Psychological fact: When your mood's not good without any reason your definitely are missing someone.

To je verjetno pomenilo, da ga je pogrešala vsak dan posebej. Pogrešala je zven njegovega glasu ko sta ob večeri ko dneva nista prebila skupaj govorila po telefonu. Pogrešala je tiste kdo ima koga bolj rad prepire in crklanje ob katerem sta vedno zaspala. Pogrešala je sporočila za dobro jutro in lahko noč. Pogrešala je njega, a se je tega začela zavedati šele sedaj, ko je bilo vse že prepozno. Vedela je, da se je on končno premaknil naprej, obrnil nov list v knjigi življenja in pozabil na njo. Sedaj je bila na njenem mestu tista druga punca, ki mu je pomenila svet kot mu ga je nekoč ona. Včasih si je želel iti v preteklost in popraviti napake, spremeniti dejanja, a je hkrati globoko v sebi vedela, da bi tudi če bi to lahko naredila nekoč še vedno prišel tisti dan. Dan, ko se je zavedala, da potrebuje v svojem življenju nove ljudi, nove izkušnje in dejanja, da potrebuje odkriti pravo sebe. Vendar vedno je vedela da bo nekaj ostalo večno kot zvezde v vesolju.