Vedela je, da pretirava, da preizkuša meje do katerih lahko potisne svoje telo, svoje misli. Hodila je po robu pečine kljub strahu pred višino, hotela je videti kako daleč je sposobna pripeljati svoje misli in telo. Ob sebe je dajala vse najboljše, vse kar je premogla, potisnila se je na rob in še vedno ni bilo dovolj. Še vedno je zadovoljila samo sebe, vsi drugi so pričakovali več, veliko več, več kot je bila sposobna. Dobila je vse kar je potrebovala, pa vendar ne tistega kar so želeli drugi.
I kind of miss myself, the way I use to be.
Nekje na poti je izgubila svojo dušo. Izgubila je nadzor nad sabo, nadzor nad lastnim življenjem. Utrujena je bila, čutila je kako se ji vsaka celica v telesu upira, a ko je poskušala zaspati je ostala budna. Ležala je v postelji ter v medli svetlobi nočne lučke opazovala premikanje papirnatih ptic, ki so ji lebdele nad glavo. Globoko je vdihnila in izdihnila skozi usta, da so lebdeče ptice ponovno začele poplesovat. V ozadju sobe je igrala tiha melodija predvajalnika in po licu ji je tekla drobna topla solza. Ponovno si je želela biti oseba, ki je nekoč bila. Želela si je čutiti, kot nekoč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar