Vedno se ji je zdelo smešno, kako so jo ljudje vedno znova poskušali prebrati. Priti do bistva njene celote in odkriti njen notranji jaz. Vsak, ki se mu je odprla in mu zaupala svoje srce, dušo in telo. Fant, prijatelj ali prijateljica, včasih celo njena družina so iz nje hoteli narediti nekaj kar nikoli ni bila. Nekaj kar je sovražila iz dna svoje duše. Oboževala je dolge noči preživete na njeni jasi, ko je zrla v nebo in opazovala zvezde. Dolga jutra, ki jih je vedno prespala, zvok dežja, ki jo je ponesel v sanje. Majhne stvari, ki so pomenile več kot vse drugo. Srečna je bila v svojem malem svetu, sama z seboj in sovražila je ko so ji ljudje solili pamet kako naj živi svoje življenje.
You can close your eyes to things you don't want to see, but you can't close your heart to the things you don't want to feel.
Vedela kaj potrebuje, le da nikoli ni imela poguma, da bi si to tudi vzela. In prav tako je vedela to, da je to nekoč že imela, le da se tega takrat ni zavedala. Potrebovala je nekoga, ki je bil pripravljen na milijone vprašanj, ki so se pojavljala v njeni glavi. Nekoga ki bi sprejl njeno družino, prijatelje in njen apetit za hrano. Potrebovala je osebo, ki je bila pripravljena na njene izpade joka vesele ali žalostne, odkrite pogovor, domišljijo, sanje in sprehode v dežju. Predvsem pa je potrebovala nekoga, ki bi jo imel rad zaradi tega kar je. Pa vendar je vse to nekoč že imela.
Ni komentarjev:
Objavite komentar