Sedela je na debelem hlodu nekega podrtega drevesa, pred njo je prasketal ogenj ali bolje rečeno tisto kar je od njega še ostalo. Drobne iskrice oranžne barve so se dvigale proti nebu in nato nekje na sredi poti ugasnile. Od njih je ostal samo še droben košček pepela. Po njenem hrbtu so se sprehodili mravljinci in čeprav je ni zeblo se je tesneje ovila v jopico ki je ovijala njeno telo. V svoji glavi je čutila rahlo omotičnost. Njena prijateljica bi zagotovo rekla, da je pijana od ljubezni. Nasmehnila se je ob misli in si z tem zagotovila nekaj začudenih pogledov njenih prijateljev, a se za njih ni zmenila. Vajena je bila, da so jo ljudje gledali na drugačen način kot vse ostale. Včasih se ji je zdelo, da ne spada v to njeno družbo, na trenutke se je počutila kilometre daleč od njih. Spet drugič se je počutila tako blizu, mogoče celo preblizu.
Pogrešala je nekoga, ki bi jo imel rad, na način za katerega je vedela, da bi mu ga lahko vračala. Zveza je bila nekaj kar resnično ni potrebovala. Potrebovala je nekoga, ki bi jo poznal v dno duše, vendar hkrati nekoga, ki bi poznal vsak košček njenega telesa in njene kože. Potrebovala je najboljšega prijatelja, nekoga da bi prenašal njo samo takšno kot je z vsemi napakami. Pa vendar je hkrati potrebovala nekoga, ki bi na koncu dneva samo ležal ob njej nekoga, da bi z njim delila vse svoje skrivnosti tudi tiste, ki jih svojemu najboljšemu prijatelju nebi mogla nikoli zaupati. Potrebovala je najboljšega prijatelja in ljubimca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar