Za dan, ki je bil zanjo vsekakor nebi mogla reči, da je bil slab nasprotno bil je dober, pa vendar je že nekje okoli poldneva začela v prsih čutiti nekaj čudnega čudno bolečino, ki ji ni dovolila dihati. Dušilo jo je, občutek je imela, da jo bo razneslo. In vse kar si je želeja je bila njena postelja, skodelica toplega čaja ter pa njena najljubša melodija. Zdelo se ji je da sreča zadnjih nji počasi izpuhteva in da se v njo ponovno naseljuje nekaj kar nikoli nebo znala opisati ali definirati. Najbolj primerna razlaga temu se je zdela, da se ponovno spreminja v robota, ki živi pa vendar nečuti, nezaznava sveta okoli sebe, samo je. Praznina, počutila se je prazno in zdelo se ji je, da so vse skupaj samo sanje iz katerih se še ni zbudila.
In the end we only breathe for so long.
Drugačnost, ki jo je naredila posebno. Sanje, ki so bile prevelike. In iluzije, ki jih je ustvarjala klub temu, da je vedela da so neurisničljive pa vendar vsi v življenju rabimo neke cilje zaradi katerih živimo čeprav vemo, da se večina od njih nikoli nebo uresničila. Ona je bila drugačna, imela je seznam stvari, ki jih hoče narediti preden umre. Imela je trenutke nespametnosti, trenutke ko jo je prijelo da bi počela stvari za katere so drugi mislil, da si jih nikoli nebi upala. Bila je običajno dekle, pa vendar na nek način tako zelo drugačno.
http://www.youtube.com/watch?v=g8z-qP34-1Y&ob=av2e
Ni komentarjev:
Objavite komentar